Med poletjem je ekipa RK Gorenje Velenje doživela nekaj
sprememb. Okrepili so jo štirje rokometaši, med katerimi je bil tudi slovenski
reprezentant Jan Grebenc, ki se je v Šaleško dolino preselil iz Ribnice, kjer
si je do nedavnega tlakoval svojo športno pot. V nedeljo je uspešno prestal debi v VELUX EHF Ligi prvakov in ob veliki zmagi Gorenja Velenja nad Abanco Ademarom Leonom zabil šest golov.
Levi zunanji igralec se je v mladih letih pred rokometno
kariero preizkusil v kar nekaj športih. Med drugim so ga vabili tudi v ekipo
strelcev z zračno puško in na treninge skoka v višino. Rokometno pot je za
nekaj časa prekinila huda poškodba rame, zaradi katere je moral pod nož. Ker
ničesar ni želel prepuščati naključju, je tedaj sedel za knjige in se resno
posvetil študiju. Do zaključka prve stopnje na Ekonomski fakulteti ga tako loči
le še diploma.
Je v tvoji družini še kakšen
športnik?
Želja mojega očeta je vselej bila,
da bi igral rokomet. A ker je bil doma iz kmečke družine, so mu dejali, da mu
žoga ne bo prinesla denarja, temveč naj poprime za delo, ki ga prinaša.
Rokometa zato nikoli ni treniral, je pa mene v mladih letih, ko sem bil bolj
nore glave, podpiral in vodil k temu, da sem vzljubil rokomet, tudi v
trenutkih, ko sem bil v precepu ali bi odšel na trening ali ne. Sestra Maja je
bila medtem bolj umetniške narave. Dedek Ivan je bil bolj naklonjen nogometu, a
je imel prav tako rad rokomet in odbojko. Ker je bil ravno tako doma na
podeželju, se z nogometom resneje od vaških lig nikoli ni ukvarjal. Rad pa se
spomni časov, ki jih je preživel pri stricu v Nemčiji. Ta je imel restavracijo,
v kateri mu je pomagal, tja pa so zahajali tudi nogometaši Bayerna iz Münchna.
Rokoval se je s številnimi legendami, na primer s Franzem Beckenbauerjem. Z
njimi je celo treniral.
Kako se spominjaš mladih let?
Ko sem bil star dve, tri leta, smo
se iz vasi preselili v blok v Ribnico. Veliko časa sem preživel zunaj na
igralih. Z drugimi otroki iz soseske smo velikokrat igrali rokomet in nogomet,
za igro pa smo lesene gole pripravili kar sami. Po osnovni šoli sem odšel na
šolanje v Ljubljano. Tam sem naposled tudi ostal, saj sva se z mojim dekletom
ob vpisu na fakulteto odločila, da zaživiva na svojem, s soigralci pa smo se
vsakodnevno vozili na treninge v Ribnico.
V mladih letih si bil precej
vsestranski športnik.
V prvem razredu osnovne šole sem
se v Ribnici preizkusil v plavanju, a se tam nekako nisem našel. V mladih letih
smo s prijatelji hodili na strelske vaje z zračno puško. Zadeva mi je šla kar
dobro od rok, a ko so me želeli prijaviti na tekmovanja, sem se odločil, da to
ni zame. Kasneje sem Šolski center za pošto, ekonomijo in telekomunikacije
zastopal na šolskem tekmovanju v skoku v višino in na presenečenje vseh osvojil
naslov podprvaka. Iz atletske reprezentance so me kmalu za tem poklicali in
vabili, da bi začel to disciplino trenirati, a individualni športi me enostavno
niso zanimali. Od nekdaj so me privlačili moštveni športi, v katerih je več
izzivov in se mora poklopiti več stvari, da prideš do dobrega rezultata. Zmage
se je lepše veseliti z ekipo, kot pa, da si ob njej sam.
Kdo te je sploh navdušil za
rokomet?
Še danes se spomnim, kako nas je
drugem razredu osnovne šole obiskala legenda ribniškega rokometa Janko Ilc.
Njega tedaj nisem poznal, saj niti nisem spremljal rokometa, a očitno me je s
predstavitvijo igre tako navdušil, da sem se takoj prijavil na treninge. Tedaj
je rokometna žoga postala moja droga. Danes je rokomet moja velika ljubezen. Ni
lepšega kot za denar početi nekaj, v čemer zelo uživaš!
Kaj je tisto, kar rokomet dela
bolj privlačen od drugih športov?
Rad igram tudi košarko, a rokomet
mi je vseeno bolj zlezel pod kožo. Verjetno zato, ker je v rokometni obrambi
nekoliko več borbenosti in kontakta, pa tudi v napadu je potrebno prikazati več
kreativnosti. Kakšno košarkarsko tekmo si sicer rad ogledam preko malih
zaslonov, medtem ko mi je na primer nogomet resnično dolgočasen.
Kakšni so tvoji spomini na
rokometno odraščanje v Ribnici?
Skozi igro in animacijo sem v
rokometu začel uživati. Že kot 14-letnik sem si v glavi ponavljal, da lahko v
športu uspe vsakdo, seveda tudi jaz. Nekoliko smešen primer, pa vendarle … Če
je lahko Usain Bolt na 100 metrov tako hiter, potem lahko to s trdim delom uspe
tudi meni ali komu drugemu. Morda ta primerjava ni povsem realna, a želim
povedati, da smo vsi le ljudje. S trdim delom in vztrajnostjo lahko vsak doseže
vse!
Si imel kakšnega idola?
Leta 2004, ko je v Sloveniji
potekalo evropsko rokometno prvenstvo, se mi je zelo dopadel Nikola Karabatić.
Pa verjetno nisem bil edini. Skozi leta idolov nisem imel več. Verjel sem le
vase, obenem pa delal in še delam na tem, da bi jaz bil v zgled ostalim.
Na dosedanji športni poti te je
zaustavila huda poškodba.
Še danes se spomnim dogodka z
enega od kadetskih obračunov, ko me je tekmec potegnil za roko. Tedaj so se
začele pojavljati bolečine v roki, a ker sem bil mlad, v klubu pa nismo imeli
možnosti, da bi me kdo od osebja kam usmeril, tedaj nismo opravili nobene
preiskave z magnetno resonanco ali čem podobnim. Danes predvidevam, da se
je vse začelo z manjšo natrganino. Dve, tri leta smo težave reševali s počitkom
in terapijami, a po določenem času tudi to ni več pomagalo. Dvoglava nadlahtna
mišica je bila tako poškodovana, da se je komajda še držala narastišča.
Potrebna je bila operacija. Ves čas okrevanja sem verjel vase. Vrnil sem se na
raven, na kateri igram danes.
Kaj si počel v času
okrevanja?
Po hudi poškodbi desne rame sem
resno zagrabil študij na ljubljanski Ekonomski fakulteti. Tedaj nisem videl
druge poti, kot da nadaljujem šolanje in si poiščem službo. Dokončal sem tri
letnike študija, medtem pa se vrnil v rokomet. Po opravljenih letnikih je do
mene prispelo vabilo v reprezentanco, z ekipo pa smo zaigrali v Pokalu EHF …
Sedaj že leto in pol odlašam z diplomo, a v tej sezoni bom moral najti čas tudi
zanjo, saj nikoli ne veš, kam te bo odpeljala pot.
Po poškodbi si se vrnil še v
večjem slogu.
Bil sem vpoklican v kadetsko
reprezentanco, ki je kasneje s tem rodom na velikem tekmovanju segla po
medalji. Žal tedaj nisem mogel biti poleg, saj me je pestila že omenjena
poškodba rame. Po opravljeni rehabilitaciji je v moj matični klub prišel trener
Robert Beguš, ki mi je v prvi sezoni zelo pomagal. Četudi nisem bil najbolj
uspešen, je bil napredek na koncu očiten. Nato je šlo vse le še navzgor. Majhen
ribniški rokometi klub je v državnem prvenstvu osvojil tretje mesto, za tem pa
je prišel tudi vpoklic v člansko reprezentanco, ki je moje želje in
pričakovanja dvignil še na višjo raven.
Trdo delo se je obrestovalo,
leta 2016 je na tvoj naslov prispelo vabilo selektorja Veselina Vujovića.
Na začetku sem se nekoliko lovil. Reprezentanca
je povsem drug svet od klubskih aktivnosti. Ko dobiš takšno priložnost, jo
moraš zagrabiti z obema rokama, a moj debi se ni izšel najbolje, videlo se je,
da sem še zelenec. Kljub temu sem trdo delal naprej in vseskozi upal, da bom
dobil drugo priložnost. Naposled sem bil povabljen na priprave izbrane vrste za
svetovno prvenstvo. Trdno sem bil odločen, da nove priložnosti ne smem
zapraviti. Na koncu se je vse skupaj izteklo zelo uspešno.
Za reprezentančne soigralce si
pesti najprej stiskal od doma, nato pa …
Skupinski del svetovnega prvenstva
v Franciji sem spremljal prek malih zaslonov, nato pa je prišla tista, lahko ji
rečemo kar »nora« noč. Dobil sem vpoklic v reprezentanco, se zjutraj usedel na
letalo, poletel v Francijo in se fantom takoj pridružil na treningu. Noč med
klicem in odhodom je minila precej burno. Po žilah mi je stekel adrenalin.
Nisem mogel spati, komaj sem čakal, da Sloveniji priskočim na pomoč. Nisem pa
želel imeti prevelikih pričakovanj, saj je po neuspelem debiju v moji glavi
mrgolelo nerešenih vprašanj. A ko sem pristal v Franciji, sem vse postavil na
stran in bil osredotočen na izzive, ki so nas čakali.
Priložnost si dobil na zadnjih
štirih tekmah in najboljše prihranil za konec.
Moja pripravljenost na prvenstvu
se je stopnjevala. Verjetno je k temu pomagalo tudi dejstvo, da smo bili z
ekipo osredotočeni le na vsako naslednjo tekmo ter da nismo imeli previsokih
ciljev, četudi smo se zavedali, da lahko sežemo daleč. Dodatna motivacija je
bila zagotovo tudi določena slovenska javnost, ki nam ni napovedovala nič
dobrega. A tako pač je pri nas – ko ti gre dobro, te vsi nosijo po rokah, ko pa
ti spodleti, slišiš marsikaj grdega. S fanti smo dvomljivcem želeli dokazati
nasprotno. Že tedaj je v reprezentanci vladal izjemen kolektivni duh, kateremu
smo priča še danes. Ta nas je vodil do bronaste kolajne.
Si epsko tekmo s Hrvaško v
glavi še kdaj zavrtiš?
Ne le v glavi, temveč tudi na
televiziji ali računalniku. Še danes, ko si s punco ogledava posnetke s
prvenstva, bodisi komentarje Iva Milovanovića ali naših iger, sprva kar ne
morem verjeti, da sem bil tudi sam del te pravljice. A ko dojamem, da se je
takšna lepa stvar v življenju zgodila tudi meni, tedaj mi gredo pokonci vse
kocine. Biti del te ekipe je bila prelepa izkušnja.
Sta se s klubskim trenerjem
Željkom Babićem, ki je bil tedaj selektor Hrvaške, kdaj pogovarjala o tem
famozni tekmi?
Ko smo med ogrevanjem na pripravah
v Kranjski Gori s soigralci poslušali eno izmed pesmi, me je Željko v šali
vprašal, če se spomnim, kje se je ta pesem vrtela. Seveda je bilo to na naši
tekmi na svetovnem prvenstvu. Na treningu se večkrat pošali, da še danes ne
dojame, kako smo lahko s soigralci tedaj v tako kratkem času preobrnili
izgubljeno tekmo. A če tega ne bi bilo, verjetno danes v Gorenju Velenju ne bi
sodelovala. Moram poudariti, da mi je Željkov način dela izredno všeč, kot
ekipa dobro delujemo in verjamem, da bomo tudi tu napravili velike uspehe.
Od medalje je minilo že nekaj
časa. Kaj ti pomeni ta izjemen dosežek?
Doma imam kotiček, v katerem se
nahajajo stvari iz moje dosedanje športne poti. Vsakič, ko zagledam medaljo, se
spomnim vseh lepih trenutkov, a kot sem že dejal, so s tem bronom moji cilji le
še narasli. Nekako se vidim v zgodbi, ki nam jo je povedal kapetan Vid
Kavtičnik. Podobno kot jaz je čez noč oblekel reprezentančni dres in v njem
osvojil srebrno medaljo na evropskem prvenstvu, nato pa upal, da se bo ta trend
nadaljeval leto za letom. A naslednji tak dosežek je ponovil šele ob koncu
kariere. Povedal nam je tudi, koliko truda je vložil v to, in da bomo medaljo
začeli ceniti šele čez 10, 20 let, sploh po takšnem zasuku, ki se zgodi enkrat
v desetletju.
Meniš, da se je zaradi te
medalje v slovenskem rokometu kaj spremenilo?
V navalu evforije so ljudje bolj
pogosto začeli spremljati rokometne tekme – od tistih v VELUX EHF Ligi prvakov
pa do tistih v državnem prvenstvu. S povišanim vpisom v rokometne šole bo
prišlo tudi več fantov, ki bodo nekoč lahko nadaljevali naše uspehe. Seveda
navdušenje hitro mine, v kolikor ni novega uspeha. Jaz upam, da temu ne bo tako
ter da bo reprezentanca vse nadgradila z novim sijajnim dosežkom.
Pred novo sezono je prišlo do
prelomnice na tvoji športni poti, prestopil si v velenjski klub. Kaj te je
prepričalo?
Direktor Gorenja Velenja Matej Avanzo
me je prvič poklical že pred svetovnim prvenstvom. Ponudba se mi je zdela
zanimiva, a tedaj sem želel z glavo ostati pri reprezentanci in pogovore
preložil na obdobje po zaključku tekmovanja. Po vrnitvi s Francije so se začeli
resnejši pogovori, na moj naslov so prišle še druge ponudbe, a moja želja je
bila, da sezono ali dve še ostanem v domovini. Bolj me je vleklo v Velenje kot
v Celje in mislim, da sem se odločil prav. Dodatno je tehtnico prevesil nov
zagon v velenjskem klubu, z novim trenerjem in dejstvo, da bo klub nastopal v
Ligi prvakov. Slednja je bila sicer bolj želja za v prihodnje, saj ob prestopu
iz evropsko majhne Ribnice nisem želel delati prevelikega preskoka, pač pa sem
iskal vmesno stopničko, ki mi jo je Gorenje Velenje ponudilo. Verjamem, da bo
naš klub naredil preskok in pečat pustil tudi v mednarodnih tekmovanjih.
Katere so bile tvoje prve misli, ko si kot član Gorenja
Velenja prestopil prag Rdeče dvorane?
S prvim treningom sem začutil, da je to znova popolnoma drug
svet od tistega v Ribnici. Takoj sem videl, da tu vse deluje bolj
profesionalno. V Gorenju Velenju si pokrit na vseh področjih – od kakovostnih
treningov, zdravstvene oskrbe, pa vse do službe za marketing in odnose z
javnostmi. Tega si manjši klubi, žal, ne morejo privoščiti. V tistem trenutku
mi je v glavo šinilo, da je bila moja odločitev pravilna in takšnega mnenja sem
tudi po slabih dveh mesecih. Sedaj je na meni, da še naprej trdo delam za
uresničitev svojih ciljev.
S čim si krajšaš čas, ko ni treningov?
Navadno spim (smeh)! Do naslednjega treninga se je potrebno
dobro odpočiti. Sicer večino prostega časa najraje preživim s punco Marjo, s
katero se navadno odločiva za kakšen izlet ali obisk družin v domači Ribnici.
Bolj pestro je poleti, izven klubske sezone, ko pohajkujem in raziskujem svet.
Letos sem premor sicer namenil rehabilitaciji po poškodbi hrbta in pripravi na
novo sezono, medtem ko sva lani z avtodomom prečesala vso Dalmacijo, od Splita
do Dubrovnika, vmes obiskala kar nekaj otokov, pa tudi skočila v sosedno Bosno
in Hercegovino do Mostarja. To je bil moj najljubši izlet do sedaj, saj sva
lahko raziskala vsak kotiček narave, ki je res neverjetna in vsemogočna. Na
takšnih potovanjih vidiš, kako je svet lep.
Kateri je tvoj najljubši kotiček v Velenju?
Sprehajal sem se po centru mesta, zelo simpatičen pa mi je
novi del pri reki Paki. Všeč mi je tudi Velenjsko jezero s plažo in ambientom,
ki ga ponuja. Morda je to trenutno celo moj najljubši kotiček, saj se počutiš
kot na morju.
Kako se delo v Gorenju Velenju razlikuje od tistega v
Ribnici?
Prva razlika je zagotovo ta, da se v Velenju trenira dvakrat
na dan. Sam sem bil do določene mere tega že navajen že od prej, saj sem si sam
dopoldne organiziral treninge z mojim osebnim trenerjem Gregorjem Sobočanom.
Kot sem že dejal, smo tu bolje preskrbljeni z zdravniško in fizioterapevtsko
službo, pa tudi analiza igre je precej drugačna. V Ribnici smo imeli več
svobode, tu pa smo pozorni na vsak najmanjši detajl. Že če je noga obrnjena za
45 stopinj stran od gola, je to narobe in te trener popravlja. Zato morda
včasih nekoliko bolj trpi glava namesto telesa, a vse je za nekaj dobro.
Z ekipo te v tej sezoni čakajo številne mednarodne
izkušnje.
Vsako novo, meni še neodkrito tekmovanje mi predstavlja
velik izziv. Že Liga SEHA Gazprom je velik preskok. Če nisi povsem pri stvari,
jo takoj dobiš po buči. V VELUX EHF Ligi prvakov bo tega zagotovo še več. Komaj
že čakam trenutek, ko nam bo zaigrala himna tekmovanja. Vsak rokometaš si nekoč
želi to slišati, kaj šele, da dvigne trofejo velikega zmagovalca.
Do sedaj te trenerji niso ravno postavljali v obrambo,
Željko Babić pač …
V kadetskim in mladinskih letih, tudi v mlajših
reprezentancah, sem že igral tudi v obrambi. V Ribnici smo nato po moji
poškodbi rame imeli sistem igre, v katerem sem igral le v napadu. Tega sem se
navadil, a želim si zaigrati tudi na drugi strani, saj ti to v igri prinaša več
pozitivnih lastnosti. Hitrejši si denimo v tranzicijski igri, z dobro obrambo
si gradiš samozavest, pa tudi višjo ceno lahko dosežeš na trgu, ko se pogajaš
za svoj kruh. Z Željkom sva si zadala cilj, da sem na koncu te sezone v obrambi
boljši med 30 in 50 odstotki, v naslednji sezoni pa sledi nova nadgradnja.
Verjamem, da bom s trdim delom in željo pričakovanja tudi dosegel, je pa potrebno
času dati čas.
INTERVJU JE BIL OBJAVLJEN V KLUBSKI REVIJI 9KA, KI SI JO LAHKO OGLEDATE SPODAJ: