Niko Medved se za rokometno žogo že od malih nog podi v
dresu RK Gorenje Velenje. Rokometaš, ki se najbolje znajde na položaju levega
krila je v članskem moštvo debitiral pri 17 letih in sodeloval pri vseh
največjih uspehih kluba, danes pa uspešno nastopa tudi v vlogi kapetana.
Niko je za decembrsko izdajo revije 9ka spregovoril v obširnem intervjuju. Celotno revijo si lahko prenesete s povezave na dnu strani.
Član RK Gorenje Velenje si že od malih nog. Kako se
spominjaš začetkov v rokometu?
Najprej smo se z rokometom
seveda srečali v osnovni soli, nato pa so nas nekaj povabili na trening v
Rokometni klub Gorenje Velenje. Takrat sem vzljubil to igro in tako je še
danes. Spominjam se, kako smo s prijatelji vsak dan hodili v šolo z dvema
torbama – ena je bila šolska, druga pa za trening. Takoj po koncu pouka smo
odhiteli v Rdečo dvorano na trening. Vse to se je povrnilo, ko me je pri 17
letih v člansko ekipo poklical Ivica Obrvan.
Si se preizkušal tudi v kakšnem drugem športu?
Starša sta me od malih nog
vzpodbujala, da se preizkusim v čim več različnih aktivnostih. Tako sem kot v
mladih letih treniral nogomet, košarko, karate, plavanje, rokomet in še kaj bi
se našlo.
Si že od nekdaj želel biti rokometaš?
Če ne bi postal poklicni
rokometaš, bi najverjetneje bil pravnik.
Kako se spominjaš debija v članski ekipi?
Prvo člansko tekmo sem odigral
pri 17 letih in dosegel dva gola. Veselje je bilo veliko. Že od malih nog sem
si želel zaigrati za domače člansko moštvo, nato pa se ti kar naenkrat sanje
začnejo uresničevati. Občutke, ki te prevzamejo v tistih trenutkih, si bom
zapomnil za vedno.
Kako se je v teh letih, odkar si član velenjskega kluba, ta
spreminjal?
Razvoj kluba je v tem času
potekal postopoma. Kar se tiče rezultatov, so se v tem obdobju dosegali
najboljši dosežki. V organizacijskem vidiku, pa mislim da je klub trenutno na
visoki ravni in še vedno raste.
Z Gorenjem si že bil državni prvak, sedaj pa je Celje
nepremagano že več kot 1000 dni. Kako doživljaš to obdobje?
Ob vsem naslovih državnega
prvaka sem bil del članske ekipe. Poleg državnih naslovov so tu še Superpokal,
osmina finala Lige prvakov, finalni turnir in finale Pokala EHF ... Na dejstvo,
da sem bil prisoten pri vseh največjih uspehih našega kluba, sem zelo ponosen.
Trenutno je za nami daljše obdobje, v katerem nam nikakor ne uspe premagati
rivalov iz Celja. Ampak tudi ta niz bomo s fanti zasukali v naš prid!
Nazadnje te je selektor Veselin Vujović uvrstil med rezerve
za reprezentančno akcijo.
O širšem reprezentančnem seznamu
ima vsak svoje mnenje, tudi jaz. Uvrstitve v izbrano vrsto bi bil zelo vesel,
zato bom tudi v prihodnje trdo treniral in se trudil. Kaj več pa o tem raje ne
bi …
Kakšna se ti zdi nova usmeritev kluba in delovanje novega
vodstva?
Mislim, da klub z novo
usmeritvijo deluje v pravi smeri. Nekoliko več je dogajanja, popestritve na
tekmah, promocijskih aktivnosti … Klub je pripravil tudi odmeven flash mob,
pojavila se je podoba maskote ose Pike. Vse to pripomore k prepoznavnosti in
rasti kluba, kar je vsekakor pozitivno.
Kakšne cilje imaš v tej sezoni kot posameznik in kaj si
želiš z ekipo?
V tej sezoni si želim
državnega in pokalnega naslova ter, jasno čim višje uvrstitve v Ligi SEHA
Gazprom. Gledano z lastne perspektive si želim boljših predstav na vsaki tekmi
v vseh tekmovanjih ter da bi s tem ekipi v kar največji meri pomagal do želenih
ciljev.
Kakšni so tvoji rituali pred tekmo?
Pred začetkom dvoboja imam rad
predvsem mir, da se lahko dobro pripravim. Imam nekaj manjših ritualov, ki pa
jih bom zadržal zase.
Kako se razlikujeta vlogi igralca in igralca kapetana?
Kot kapetan se počutiš
odgovornega za celotno ekipo. Si tudi vez med trenerjem in igralci ter vodstvom
kluba in igralci. V tej sezoni imamo v ekipi tudi kar nekaj mladih igralcev, ki
kdaj potrebujejo dodaten nasvet, kakšno vzpodbudo ali pomoč. Tukaj sta tudi
Alem Toskić in Matjaž Brumen, ki s svojimi izkušnjami veliko pripomoreta.
Za kaj kot kapetan skrbiš v ekipi?
V ekipi imamo interna pravila,
za katera skrbim, da se jih vsi igralci držijo. Četudi zaradi tega kdaj pride
do slabe volje.
S fanti imate pripravljen poseben »fond«, v katerem se zbira
denar ob »prekrških«.
V primeru kršenja internih
pravil imamo predpisane kazni. Letos se je v našo »kasico«, kot jo imenujemo,
nabralo že kar nekaj denarja, tako da smo bili kar »pridni«. Sem sodi vse – od
zamujanj na treninge in sestanke, pozabljanja opreme, izključitve zaradi
ugovarjanja sodnikom, neurejenosti garderobe in še veliko drugega ... Kazni s
ponavljanjem tudi rastejo. V ekipi je nekaj posameznikov, ki še nikoli niso
plačali kazni, je pa tudi nekaj takšnih, ki so stalne stranke (smeh). O imenih
raje ne bi, prepuščam vaši domišljiji, da ocenite, kdo največkrat kaj pozabi
oziroma ušpiči.
Kateri je bil najtežji trenutek na tvoji športni poti?
Zagotovo tisti, ko se mi je po
šestih mesecih odsotnosti z igrišča in z mislijo, da je rehabilitacija
zaključena, na prvi prijateljski tekmi huda poškodba ponovila. Nato sem
izvedel, da bom moral ponovno na operacijo ter da bo rehabilitacija še daljša
od prve. Tako sem bil iz rokometnih igrišč odsoten skoraj leto in pol. In to
ravno okoli 19. in 20. leta, ko igralec najbolj potrebuje igranje tekem in
treninge. Res sem moral veliko nadoknaditi. Da sem se sploh lahko vrnil na
igrišča, je bilo potrebno veliko moči – psihične in telesne. Pri tem mi je bila
stalno v oporo moja družina, za kar sem ji zelo hvaležen. Imel pa sem podporo
tudi v klubu ter pri takratnih trenerjih, za kar sem resnično hvaležen tudi
njim!
Ekipa Gorenja ima trenutno precej težav s poškodbami. Si že
bil kdaj priča tolikšnim težavam?
Trenutno zdravstveno stanje v
naši ekipi je zelo slabo. Ampak tako pač je. Poškodbe vedno pridejo v nepravem
času. Zato moramo tisti, ki smo sposobni igrati, na igrišču prikazati še več.
Imaš športnega vzornika?
Moj športni vzor je Michael
Jordan. Že kot otrok sem imel po stenah razobešene njegove posterje. Je
enostavno eden najboljših športnikov vseh časov.
Zaradi tega spremljaš tudi košarko?
Rad spremljam vse športe.
Ogledam si tudi kakšno dobro tekmo Lige NBA ali nogometni El Classico, zaradi
katerega imamo včasih v garderobi dvoboje, odvisno, seveda, od tega, kdo zmaga.
Je bil tudi današnji trener Borut Plaskan tudi kdaj tvoj
vzor?
Borut Plaskan je legenda
velenjskega kluba in velik človek. Z njim ob boku mi na žalost ni uspelo
zaigrati, saj sva se časovno ravno za malo zgrešila. On je namreč zaključeval
kariero, jaz pa sem prihajal v člansko moštvo.
Kaj te sprošča, kakšni so tvoji hobiji?
Prosti čas najraje izkoristim za
ogled kakšnega dobrega filma, za druženje z družino in prijatelji ali za
sprehod s psom.
Leto 2016 se počasi izteka.
Bralcem 9ke bi sporočil, da naj
nas še naprej vzpodbujajo ter prihajajo na tekme v Rdečo dvorano, saj nam je z
njihovo podporo veliko lažje. Vsem navijačem in podpornikom kluba bi zaželel
mirne in blagoslovljene praznike ter vse dobro v letu 2017.