Ko stopiš v velenjsko rokometno trdnjavo na vzhodni steni ne moreš mimo velikega
rumenega dresa, na katerem se bohoti legendarna Gorenjeva sedmica. Pod njo se
je podpisal Borut Plaskan, ki je dolgih 19 sezon nosil dres članske ekipe,
skupaj pa v klubu odigral še sedem sezon več. Bil je član prve slovenske rokometne
reprezentance, v njenem dresu pa zbral 48 nastopov in zabil 53 golov.
Po končani igralski poti se je Plata, kot ga kličejo
prijatelji, hitro prelevil v trenerja. "Bolj na prigovarjanje drugih," kot sam
pravi, a mu za to nikoli ni bilo žal. Večino časa je deloval kot pomočnik
trenerja, po kratki lanskoletni decembrski epizodi pa od začetka oktobra 2016
znova nastopa v vlogi glavnega strokovnega vodje črno-rumenih.
Trener, ki je letos praznoval 50. rojstni dan, se vedno rad
spomni dogodivščin in pripetljajev iz igralskih časov. In teh ni malo. Aktivno
športno pot je zaključil pri 36 letih, četudi je večina kolegov iz njegove
generacije odnehala tudi desetletje poprej. Morda bi jo zavoljo svoje srčnosti
in ljubezni do rokometa podaljšal še za kakšno leto, a je telo prišepnilo, da
je dovolj. Sedmica se je po parketu zadnjič sprehodila v predsezoni leta 2003,
nato pa v drugačni vlogi krenila novim zmagam naproti.
Je bil rokomet vaša prva športna ljubezen?
Ko sem bil še otrok, smo pred blokom, v katerem smo
stanovali, veliko igrali nogomet. Sem pa že dokaj kmalu, v 4. razredu osnovne
šole, začel trenirati rokomet. Sprva bolj kot hobi, od 5. razreda pa sem se
zadeve lotil bolj resno in od takrat dalje niti pomislil nisem, da bi se začel
ukvarjati s kakšnim drugim športom.
Kaj vas je pri rokometu pritegnilo?
Moj oče je bil dolga leta predsednik kluba, zato sem že kot
otrok z njim hodil na vse tekme, tudi gostujoče, in to me je potegnilo v šport.
Rokomet sem vzljubil, to je bila bolj kot ne moja edina opcija.
Kako se spomniš svojih rokometnih začetkov? Kakšna
anekdota?
Ko smo še trenirali na zunanjem asfaltnem igrišču v Šoštanju
pri Miru Požunu, smo se učili osnovnih rokometnih prvin. Ponosen sem, da je
bila naša generacija, predvsem po trenerjevi zaslugi, zelo dobro tehnično
podkovana. Po vsakem treningu pa smo tekli šprint doštop placa in tekmovali,
kdo se bo prej vrnil v Velenje. Včasih smo za prevoz uporabljali tudi kolesa,
to so bili drugi časi. Na treninge smo vedno hodili z veseljem, nič nam ni bilo
težko.
Vaše primarno igralno mesto je bilo levo krilo.
V mlajših kategorijah pa vse do članov sem igral na položaju
levega krila, kasneje sem se v članski kategoriji po sili razmer prelevil v
srednjega zunanjega igralca. Na tej poziciji sem nato igral zadnjih pet, šest
sezon in se tudi tam dobro počutil.
Kaj vas je pri igranju rokometa skozi dolgo kariero gnalo
naprej?
V tistih časih smo imeli rokomet zelo radi. Ni nam
predstavljal le športa, pač pa je šlo za druženje, prijateljstvo tudi izven
igrišč. Marsikaj smo s soigralci tudi ušpičili. V bivši Jugoslaviji je večina
rokometašev po končanem študiju prenehala igrati. A potem so se zgodile
spremembe, Slovenija se je osamosvojila, prišla je nova era, dobili smo
priložnosti za nastopanje v evropskih pokalih. Sezone so se kar vrstile,
vztrajal sem celo do 36. leta, česar si v mladosti nisem mislil niti v sanjah.
Večina rokometašev moje generacije je aktivno športno pot končala 10 let
poprej.
Se še spominjate svoje zadnje tekme v Gorenjevem dresu?
Seveda, prav dobro! Poslovilno tekmo sem odigral na
tradicionalnem Jarnovičevem memorialu, igrali smo proti Prulam. Vsaka športna
pot se enkrat konča.
Kaj je bilo tisto, ki vas je pripeljalo do tega, da ste
obesili športne copate na klin?
Največji »krivec« so bila leta. V karieri nisem imel nobenih
težjih poškodb, zadnje sezone pa imel težave z ahilovimi tetivami. Bolečine so
bile prisotne po vsakem treningu, tekmi. Nanje sem se že kar malo navadil,
četudi je bilo včasih to zelo težko. Za tiste čase sem dolgo vztrajal na
igriščih, a menim, da sem kariero končal v pravem trenutku.
Na kaj pomislite, ko vas spomini ponesejo na dolge
sezone, preživete v dresu velenjskega kluba?
Spomini so res lepi. Dolgo, kar 19 let, sem nastopal za
člansko ekipo. V tem času se je v klubu zamenjalo kar nekaj generacij, vsaka od
njih pa je bila nekaj posebnega. V prvih sezonah smo bili nekoliko oslabljeni
pri telesni višini in moči, a to nadoknadili s fanatično borbenostjo. Vsak
tekmec, ki je prišel v Velenje, je vedel, da ga čaka težka borba in da bo težko
zmagal. V ekipi nikoli nismo imeli nekih bombanderjev z zunanjih položajev,
nas je pa krasil dober ter borben kolektiv, to so opazili tudi drugi.
Celotno igralsko športno pot ste odigrali za isti klub,
kar ni ravno običajna stvar.
Ponudbe za igranje v drugih klubih sem imel, a sem poleg
igranja rokometa še študiral in kasneje tudi delal v podjetju Gorenje. Nanj sem
bil vedno vezan in že od nekdaj vedel, da se bom, ko končam kariero, posvetil
delu v njem. Imel sem vizijo za svoje življenje in če bi šel nekam drugam, bi
stik z Gorenjem izgubil. Prav zato mi nikoli ni in ne bo žal, da sem ostal.
Bili ste tudi del slovenske reprezentance. Verjetno je to
največ, kar si športnik lahko želel?
Vsekakor! Bil sem član prve slovenske rokometne
reprezentance, ko je bila ta po osamosvojitvi naše države šele v povojih. Igral
sem tudi na prvi uradni tekmi in bil član reprezentance pet let. Na to obdobje
me vežejo le lepi spomini, še posebej, ker je bilo v tistem času resnično
čutiti nacionalni naboj. Pa saj smo tudi zdaj ponosni, a v tistih časih smo
bili še toliko bolj. Uvodno tekmo smo z reprezentanco igrali v Zagrebu proti
Hrvatom, za katere je bil to prav tako prvi dvoboj po odcepitvi od Jugoslavije.
Na igrišču smo bili veliki tekmeci, zunaj njega pa še večji prijatelji. Prvo
tekmo v domovini smo kasneje odigrali pred polnimi tribunami dvorane Golovec
proti Italiji.
Česa se iz časa igranja v dresu z državnim grbom najbolj
spominjate?
Vsekakor so to sredozemske igre leta 1993 na jugu Francije.
Čeprav je bilo mnogo pomembnih tekem v kvalifikacijah za evropsko ter svetovno
prvenstvo, te igre zagotovo najbolj izstopajo. Za Slovenijo je bilo to pomembno
tekmovanje, saj so poleg naše reprezentance tam v najmočnejših postavah
nastopale tudi nekatere druge države, na primer Hrvaška, Francija in Egipt.
Slovenija je tedaj osvojila prvo medaljo, in sicer bronasto. Sam sem imel to
srečo, da sem bil na odločilni tekmi v pravem trenutku na pravem mestu ter
proti Egiptu dosegel odločilen gol za bron.
Verjetno zanimivih trenutkov v izbrani vrsti ni manjkalo.
Bilo je veliko lepih trenutkov. Zadnji dan sredozemskih iger
se je naša tekma začela ob 12. uri, nato pa smo se še isti večer vračali v
domovino. Našega uspeha smo bili zelo veseli in ga seveda tudi malce
proslavili. Ko smo se zaradi protokola pred odhodom morali obleči v obleke, smo
se s soigralci dogovorili, da bomo namesto kravate okoli vratu raje nosili
medaljo. Tega nam nihče ni zameril. Ob prihodu na letališče na Brniku nas je
pričakalo veliko ljudi, med njimi tudi gospod Miro Cerar, ki nam je čestital ob
uspehu.
Igralska pot se je prelevila v trenersko.
Po pravici povedano sem takrat, ko sem končal igralsko
kariero, mislil, da si bom od rokometa vzel malce odmora, da se spočijem in
začnem novo pot. V podjetju Gorenje, kjer delam še danes, so me hitro
pregovorili, da pomagam takratnemu trenerju Ivanu Vajdlu. Vlogo pomočnika sem
sprejel, kar se je nato skozi sezone nadaljevalo. Po triletnem odmoru sem na
pobudo Branka Tamšeta prišel nazaj na mesto pomočnika, ki sem jo z veseljem
opravljal.
Kaj vam pomeni trenerstvo?
Zagotovo je to neka obveza in odgovornost. Delo je treba
opravljati z veseljem, saj je drugače bolje, da ga ne. Pridejo obdobja, ko je
to delo zelo naporno, a če to delaš rad, potem je tvoj trud poplačan.
Kako bi opisali sebe kot trenerja?
Kot pomočnik sem bil povezava med glavnimi trenerji in
igralci. Čutil sem, česa si igralci želijo in kaj jim manjka, te informacije
sem potem predal trenerju. Mislim, da sem bil pri tem uspešen. Vsakemu trenerju
sem bil lojalen. Vloga glavnega trenerja je precej drugačna. Z vsemi igralci
skušam biti v dobrih odnosih, z njimi komunicirati, spoznati njihove osebnosti,
psihološko plat. Vsak človek ima drugačne osebnostne lastnosti, se drugače
odzove v določenih situacijah. Vloga trenerja je, da to prepozna. Enako je tudi
na drugih področjih, ne samo v trenerstvu. V podjetju Gorenje vodim kar veliko
skupino ljudi, tudi z njimi moraš najti skupen jezik, da zadeve delujejo.
Kako doma gledajo na vaše športno udejstvovanje?
Moja družina je zakon! Imam dve prekrasni hčeri, starejšo
Majo in mlajšo Lano, ter ženo Marjeto, s katero sva skupaj že dolga leta. Vse
podpirajo mojo dejavnost in razumejo celotno situacijo. Navajene so napornega
ritma, saj ima tudi žena precej zahtevno službo. A če je želja, se da uskladiti
vse.
Ste tudi hčerki skušali vpeljati v šport, morda celo
rokomet?
V rokomet ne. Maja sedaj končuje študij in je kar
vsestranska športnica. Rada igra tenis, smuča, borda. Vidi se, da ima moje
gene, četudi kakšnega športa nikoli ni zares trenirala. Lana je stara 10 let in
se zdaj ukvarja z baletom in tenisom.
Kakšnega pomena je po vašem mnenju podjetje Gorenje za
velenjski rokometni klub?
Vsekakor je podjetje Gorenje steber tega kluba. Brez njegove
podpore bi rokometni klub težko deloval amatersko, kaj šele na tako visoki
ravni, kot je sedaj. Resnično gre velika zahvala Gorenju, da že toliko let
vztraja kot generalni sponzor kluba, brez njega vse skupaj enostavno ne bi bilo
mogoče.
Omenili ste že, da ste zaposleni v skupini Gorenje. Kaj
točno tam počnete?
Zaposlen sem v Gorenju I.P.C. To je invalidsko podjetje,
sicer hčerinsko podjetje Gorenja, v katerem delam na oddelku embalaž za vse Gorenjeve
aparate. Delujem kot vodja programa, ki vključuje proizvodnjo, pripravo in tudi
razvoj s skupino približno 40 ljudi. Imam odličnega direktorja, ki mi omogoča
izostanke zaradi klubskih obveznosti, ko jih potrebujem. Res hvala podjetju, da
mi vse to omogoča.
Študirali ste strojništvo. Kako ste usklajevali šolanje
in igranje rokometa?
Moj študij se je prav zaradi usklajevanja z rokometom
nekoliko zavlekel, vendar sem ga nazadnje le dokončal. Bilo je kar naporno. V
tistih časih smo imeli klubski avto, Katrco, s katero sem se vsak dan vozil iz
Ljubljane na trening v Velenje in potem nazaj. To je trajalo nekaj let. Ko se
je obiskovanje predavanj končalo, je bil urnik malce bolj sproščen in ni bilo
toliko vožnje sem ter tja. Ceste so bile tedaj precej drugačne, kot so danes,
kar je tudi to oteževalo moja potovanja. Na poteh sem doživel mnogo
dogodivščin, na srečo nič slabih.
Kako gledate na današnje usklajevanje šolanja in športa?
Predvsem za naše mlade fantje vem, da študirajo. Tisti, ki
ima željo, mu res priporočam, da dokonča šolo. Vsaj srednjo, še bolje pa je vse
skupaj nadgraditi s študijem. Če je volja, se da zaključiti vse. V današnjem
času je študij precej lažje predvsem zato, ker se ga da opravljati tudi na
daljavo. Ponosen sem, da je kar nekaj naših fantov na tem področju zelo
uspešnih.
Kako v ekipi gledate na vse spremembe, ki so se v dobrem
letu zgodile s prihodom novega vodstva?
Vsekakor zelo pozitivno. Že prej se je delalo dobro, a v
zadnjem letu se je zgodilo precej pozitivnega. Določene spremembe so bile
potrebne, vemo, kje smo poprej šepali, in sedaj je, predvsem po zaslugi našega
novega direktorja Mateja Avanza, viden velik napredek. Ne samo na terenu, ampak
tudi pri dogajanju okoli kluba. Vse se je dvignilo na višjo raven. To opažajo
tudi po Evropi, ne samo v Sloveniji.
Katere spremembe po vašem mnenju najbolj izstopajo?
Spletna stran je vrhunska, dogodki, katerih se z igralci in
strokovno vodstvo udeležujemo po občini, so nas zelo zbližali z lokalno
skupnostjo. Čutiti je drugačen odnos. Sploh otroci so ogledalo, v katerem se
spremembe vidijo v tem, da so nadobudneži po tekmah željni priti do igralcev po
avtogram, spominsko fotografijo ali le petko. Vse je usmerjeno k cilju, da se
ti otroci potem tudi odločijo za rokomet. Odličen se mi je zdel tudi flash mob
na Titovem trgu. Bil je zelo dobro izveden, o njem se je veliko govorilo tudi
onkraj slovenskih meja.
Kje vidite RK Gorenje Velenje v prihodnje? Česa si
želite?
Na področju dela z mlajšimi selekcijami, pri katerem smo v
preteklosti nekoliko šepali, si želim, da začnemo proizvajati lastne igralce,
kot smo jih že v preteklosti. In da potem z domačim kadrom, s katerim je veliko
lažje delovati, gradimo naprej. Če pa bomo kateremu izmed teh mladih
rokometašev nato omogočimo prodor v tujino, bomo tega še toliko bolj veseli.
Nedvomno si želim tudi, da bi nas podjetje Gorenje tudi v prihodnje podpiralo
pri našem delu. Mi se bomo na drugi strani po najboljših močeh trudili, da tudi
rezultati ne bodo izostali!