Show menu

MEGA INTERVJU: Nina Djordjevič

29. 4. 2020

Štab črno-rumenih je v letošnji sezoni doživel kar nekaj sprememb. Glavnemu trenerju Zoranu Jovičiću se je na mestu pomočnika trenerja pridružil Benjamin Zbičajnik, pomemben in dobrodošel člen v črno-rumeni družini pa je postala tudi Nina Djordjevič, ki skrbi za telesno pripravo naših os.


Nina se je petnajst let resno ukvarjala z atletiko, od tega pet let profesionalno. Njena disciplina je bil skok v daljino. Življenjska in športna pot jo je odpeljala tudi v Združene države Amerike (Kansas State University), kjer je leta 2011 z najvišjo vseameriško nagrado za študente športnike zaključila študij kineziologije in bila izbrana za najboljšo študentko športnico Univerze. V času študija je bila večkratna finalistka NCAA (National College Athletic Association) tekmovanja, medalistka takratne BIG XII konference, rekorderka Kansas State University v skoku v daljino, po vrnitvi v Slovenijo pa še večkratna članska državna prvakinja in finalistka Evropskega atletskega prvenstva na prostem (Zurich, 2014) in v dvorani (Praga, 2015).


Po končani profesionalni karieri se je odločila za novo poglavje. Že peto leto deluje kot kineziologinja, zasebno in pod okriljem fizioterapije Fiziopro. Sodeluje s profesionalnimi odbojkarji, rokometaši, nogometaši, atleti, smučarji, deskarji na snegu, nordijskimi kombinatorci, alpinisti, plavalci, z mladimi športniki in amaterji. Deluje na področju rehabilitacije, korekcije drže in mišičnih neravnovesij ter kondicijske priprave.


Nina, za tabo je pestra športna pot. Nam zaupaš kako se je začela tvoja športna kariera in ljubezen do atletike?

Glavni ‘krivec‘ je bila sigurno ga. Tanja Šalamon, takrat učiteljica športne vzgoje na OŠ Livada, ki sem jo obiskovala. Že v prvem razredu sem imela nadpovprečne rezulate v skoku v daljino z mesta in kasneje tudi v skoku v višino. Sicer je trajalo kakšna 3 leta, da je prepričala moja starša, da bi bilo super, da me vpišeta (še) k atletiki, ki pa je bila takrat le ena izmed mojih mnogih interesov. Pri 12 letih sem potem prestopila v AK Velenje, kjer me je prevzel Tanjin mož, g. Boris Šalamon, ki pa mi je dal vedeti, da se moram odločiti za eno stvar in se ji posvetiti. In zaradi dobrih rezulatov in tekmovalnga karakterja, sem se odločila za atletiko. Takrat so se začeli resni treningi, državni naslovi, mednarodna tekmovanja, potem evropska in svetovna prvenstva. Do konca gimnazije sem videla ogromno sveta, prepotovala vse celine, dobila prijateljstva, ki jih še danes negujem. Neprecenljivo, res. In tako sem se zaljubila v atletiko. Všeč mi je, ker je šport, kjer si sam odgovoren za svoj napredek, za dobre rezulate, pa tudi za napake, slabe nastope. V atletiki si res primoran biti najboljša verzija sebe, telesno in duševno, ker vsak centimeter, vsaka stotinka sekunde odloča o zmagovalcu in poražencu. Spomnim se jeseni v zadnjem letniku gimnazije, ko sem prvič v življenju morala sprejeti veliko odločitev čisto sama; kam grem po maturi. Cel popoldan sem jokala in zganjala histerijo, češ kako za vraga se naj v tem trenutku odločim o takšni stvari, ki se mi je takrat zdela odločilna za potek mojega življenja. Želela sem si študija medicine in vrhunske atletike. Žal nezdružljivi stvari. Takrat sem že imela različne ponudbe iz Univerz v ZDA, in vedela sem, da če želim nadaljevati z atletiko na vrhunski ravni, je to edina možnost. In tu je spet pretehtala ljubezen do športa. Tako sem leta 2007 odšla študirat in trenirat v ZDA. Obdobje, kjer sem se največ naučila o sebi, o življenju. Po vrnitvi domov pa končno vrhunska atletika, prvi otrok in ponovno vrhunska atletika. 


Z možem Alenom, ki je sicer profesionalni odbojkarski igralec, zaigral je tudi za slovensko reprezentanco, sta imela kar nekaj selitev po Evropi in svetu, nazadnje ste bili v Bolgariji. Kako sta usklajevala vsak svojo športno kariero ter kasneje še družinsko življenje, ko se vama je rodil sin Svit?

Vse se da, če se hoče. Veliko prilagajanja, usklajevanja, kompromisov, in pomoči staršev. Dokler sva bila sama, ni bilo problema. Mož je vedno sprejel ponudbe, kjer je vedel, da bo poskrbljeno tudi za mojo dvorano, stadion, fitnes. Vsak je delal kar je najraje počel, lahko sva živela od tega, potovala sva po svetu, večino časa sva bila skupaj... kaj pa si lahko še lepšega želiš? Ko se je rodil Svit, je vse ostalo enako, le malo več pomoči staršev sva potrebovala. Predvsem, kadar sem bila jaz po več tednov odsotna zaradi tekmovalne sezone ali priprav. Svit bo letos star 7 let in bo prvič svoj rojstni dan praznoval v Sloveniji. Rodil se je v Turčiji, 1. rojstni dan je praznoval v Savdski Arabiji, 2. v Franciji, 3. na Finskem, 4. v Bahrajnu, 5. v Libanonu, kjer je že imel bratca Leva, 6. v Bolgariji, Lev pa svojega 1. v Združenih Arabskih Emiratih. Sicer smo živeli res nomadsko, ampak je bilo super. V zadnjih štirih letih pa smo bili manj skupaj, ker sem že veliko delala in postavljala temelje svoji dejavnosti, Fiziopro kinezioterapija.


Kaj je bilo tisto, ki te je pripeljalo do tega, da si obesila športne copate na klin?

Če pogledam bolj na splošno, je bil to definitivno moj pretiran perfekcionizem. 100% na treningih, 100% na faksu, potem 100% mami in žena, pa 100% pri svojem delu...itd. V vrhunskem športu pa na dolgi rok tako ne gre. Pika na i pa je bila težka poškodba, ki ni bila rešljiva drugače, kot z metodo, ki je ne podpiram.


Kako se počutiš sedaj v svoji novi vlogi – kondicijski trenerki velenjskih rokometašev?

Kljub temu, da sem sama tekmovala v individualnem športu, sem že tekom moževe kariere spoznala lepote ekipnega športa, ampak zdaj, ko sem akter v domačem klubu, vse doživljam še toliko intenzivneje. Ekipa te potegne vase in to mi je všeč. Fantje so super, delavni in profesionalni na vseh področjih. Vem, da je ženska trenerka v tako moškem športu redkost, ampak me veseli, da lahko svoje delo med njimi opravljam nemoteno. Moja metodika dela se sicer naslanja na ameriško – verjamem, da je za vrhunskega športnika pomembno, da je dober atlet. Pa ne v smislu »tekmovalec v atletiki«, ampak športnik, čim boljše razvit na čim večih področjih – moč, hitrost, agilnost, vzdržljivost, ... torej da ima dobre temelje, na katerih potem ni težko graditi specifike določenega športa - tehnika, skills, taktika - in ob tem ostati zdrav.


Kaj se ti zdi, da je ključnega pomena pri posamezniku, da postane vrhunski športnik?

Veliko dejavnikov določa in vpliva na to, ali bo športnik postal vrhunski ali ne. Začne se pri telesnih predispozicijah, potem je tu količina vloženega dela (nekateri poudarjajo talent, jaz pa verjamem v trdo, konstantno delo), pa psihološki profil posameznika, inteligenca (ki je tesno povezana s športno inteligenco) in prave prioritete. Potem pa zunanji dejavniki – dobri pogoji za trening, regeneracijo, rehabilitacijo. Pa pravi trenerji oziroma ekipe v različnih obdobjih razvoja. Na žalost tudi denar in na koncu še malo sreče, da si ob pravem času na pravem mestu.


V Rokometnem klubu Gorenje Velenje svoje športno znanje nabira ogromno mladih nadobudnežev. Kakšne nasvete bi dala njim, da bi nekoč razvili uspešno kariero profesionalnih športnikov?

Najbolj pomembno se mi zdi, da otroci uživajo v športu in da svoj prosti čas preživijo aktivno in kvalitetno. Dobra družba in prvi športni uspehi pa poskrbijo, da se nekateri res zaljubijo v šport in so pripravljeni v treninge vložiti več. Takrat so najboljša motivacija visoki, a še zmeraj uresničljivi cilji. Potrebno je verjeti v svoj uspeh, ampak zanj tudi pridno in redno delati. Prav tako pa se po svojih najboljših močeh truditi tudi v šoli, ker nobena kariera ne traja večno. Žal. Šport v mladosti je res lepa šola za življenje – naučiš se sprejemati vzpone in padce, pridobiš delavne navade, samozavest in se naučiš dobre organizacije svojega časa. Najlepše pa so sigurno ljudje, prijatelji, ki jih pridobiš na tej poti, mesta, države, ki jih vidiš in vse dogodivščine, spomini, ki jih ob tem ustvariš.

Osa pika

Prijavi se na e-novice

Prijavi me