Show menu

MEGA INTERVJU: Benjamin Zbičajnik

21. 4. 2020

Uspehi članske ekipe so odvisni tudi od dela strokovnega štaba. Za vsakim glavnim trenerjem stoji dober pomočnik. V Gorenju Velenju je to funkcijo z letošnjo sezono prevzel 32-letni Benjamin Zbičajnik, ki je s svojim znanjem, delavnostjo in pozitivnim pristopom zagotovopomemben mozaik v uspešni zgodbi, ki jo piše članska ekipa iz Šaleške doline.


Zbičajnik je svojo igralsko pot začel ravno v Velenju, nato pa je dve sezoni preživel v Grosupljem in Železnikih, kjer je igral tako za mladinsko kot člansko ekipo. Po sezoni igranja pri prvi ekipi RK Grča iz Kočevja ga je pot vodila v Slovenj Gradec, kjer je krožni napadalec preživel kar sedem sezon. V sezoni 2016/17, ko je RK Slovenj Gradec 2011 igral v 1. NLB rokometni ligi, je opravljal tudi vlogo pomočnika glavnega trenerja članske ekipe.


Čeprav je Benjamin svojo igralsko kariero zaključil šele pred tremi leti, pa ima za sabo že več kot 10 let trenerskih izkušenj. Kot trener je svoje znanje prenašal na mlade rokometaše Rokometne šole Sebastjana Soviča, v lanski sezoni pa je v velenjskem klubu vodil selekcijo starejših dečkov B, ki se je uvrstila med štiri najboljše ekipe v državi.


Kdaj si začel z igranjem rokometa in kdo te je »okužil«s tem športom?

Z igranjem rokometa sem začel v 4. razredu osnovne šole. Po šoli sem odšel pogledati prijatelja na rokometni trening in ker je bilo ravno neparno število igralcev, me je takratni trener vprašal, če bi igral z njimi. To je bil dan, ko sem se v rokomet zaljubil in od takrat nisem manjkal več dneva na treningih.


Kakšna je tvoja trenerska filozofija?

Moja trenerska filozofija je, da poizkušaš iz vsakega posameznika, ki je del ekipe, potegniti njegov maksimum. Ne gleda se samo športni vidik, ampak celotna slika. Vrhunski športniki, se morajo zavedati, da so lahko vzgled celotni družbi, zato menim, da je zelo pomembno, da se tega zavedajo in se primerno temu soočajo s pričakovanji, tako na igrišču, kot izven igrišča. 


Glede na to, da si bil tudi sam rokometaš, kako so se tvoji začetki razlikovali od današnjega dela z mladimi?

Mislim, da je ogromno razlik, predvsem v samem razmišljanju otrok. Vzgojen sem bil po metodi »stare šole«. Celotna generacija je imela večje spoštovanje do starejših ljudi, posledično seveda do trenerjev, ki so nas trenirali in ti trenerji so nam predstavljali »druge starše«. Na začetku moje športne poti ni bilo moderne tehnologije, ki jo je danes preveč in trening nam je predstavljal čas druženja, tkanja prijateljstev, odnosov in seveda napredovanja. Nismo živeli v virtualnem svetu, kjer danes veliko otrok išče »svoj jaz« in mislim, da nas je naredilo to močnejše in odgovornejše. Moje mnenje je, da potrebuješ pri delu z mladimi najboljše pedagoge, ki so sposobni mladino naučiti rokometnega znanja, predvsem pa, da so njihovi vodniki na poti k razvoju samostojnih osebnosti.


Na kaj je po vašem mnenju potrebno biti najbolj pozoren pri vzgoji mlajših igralcev?

Kot sem že omenil, privzgojiti jim določeno miselnost, kako postati uspešna, samostojna, odgovorna osebnost, ki je v ponos družbi. Mlajši igralci gledajo po televiziji vrhunske športnike in se ne zavedajo, kako težko je priti do takšnega privilegija. Ogromno dejavnikov se mora v karieri poklopiti, da lahko enkrat okusiš slast igranja na vrhunskem nivoju. Preko športa moramo otroke naučiti delavnosti, požrtvovalnosti, odrekanja, prijateljstva in kar je najbolj pomembno, da se znajo po vsakem porazu dvigniti in poizkusiti znova. Nemogoče je predvideti pot do vrhunstva, ampak lahko je pa vsak s pomočjo športa, zdrava, samostojna in odgovorna osebnost, kar mislim da je najpomembnejše.


Zaposlen si tudi v vašem družinskem podjetju. Je naporno usklajevanje delo v podjetju in trenerstvo?

Da, res je. Zaposlen sem v našem družinskem podjetju, kjer se ukvarjamo s krovstvom in kleparstvom. Velikokrat je potrebnega ogromno usklajevanja. Dopoldneve preživim v službi, popoldneve v dvorani, ko imam kaj prostega časa ga poskušam kvalitetno izkoristiti s svojima otrokoma in ženo, zato računalnik še mnogokrat dela pozno v noč. :)


Kako doma gledajo na vaše športno udejstvovanje?

Z ženo želiva otroke že od malega vzgajati v športnem duhu. Nemalokrat se zgodi, da tudi po stanovanju tekata oblečena v “črno – rumeni” dres in šal. Otroka sta zelo ponosna, ko gledata tekmo in me zagledata ob igrišču. Tudi žena me zelo podpira, za kar sem ji zelo hvaležen, saj bi bilo ob malih otrocih, brez podpore, trenersko delo nemogoče.


Kdo je tvoj (trenerski) vzornik?

V svoji igralski karieri sem imel 13 trenerjev. Vsak trener ima svoje pluse in minuse. Trenerskega vzornika nimam. Po naravi sem takšen, da v ljudeh poskušam vedno videti pozitivo, oziroma si zapomniti njihove pozitivne lastnosti. 


Kako gledaš na razvoj kluba skozi leta?

Mislim, da se je RK Gorenje Velenje skozi leta razvil v enega izmed bolj prepoznavnih klubov na rokometnem zemljevidu. Z dobrimi predstavami mlajših selekcij na mednarodnih turnirjih, osvojenimi lovorikami v članski kategoriji in uspešnim marketingom je klub zelo prepoznaven tako v Sloveniji kot tudi po Evropi. Je odlična odskočna deska za igralce, ki si želijo igrati na najvišji ravni, kar je nesporno dokazalo že ogromno igralcev in mislim, da bo tudi v prihodnje tako. Velikega pomena je bilo tudi delo z mlajšimi kategorijami, kjer se v zadnjih letih dela zelo odgovorno in vrhunsko.


Kako gledaš na vse spremembe, ki so se zgodile v zadnjem letu in pol, ko se je zamenjala večina igralcev članske ekipe?

Kot pravijo, denar je sveta vladar. Ni si potrebno zatiskati oči, ampak tistih “zlatih časov” nedvomno ni več. Ne samo v našem klubu, ampak nasploh v slovenskem rokometu. Včasih je bila celotna liga izredno močna, kjer je po večini klubov igralo ogromno število že uveljavljenih rokometašev tako iz slovenskega prostora, kot iz tujine. Nekateri igralci prerastejo okolje, nekateri dobijo neprimerljivo boljše finančne pogoje in enostavno zapustijo slovenske klube. Posledično je skoraj nemogoče držati “stik” z najboljšimi klubi v Evropi, saj prihaja do prevelikega   nesorazmerja moči. Članska ekipa je sestavljena proračunu primerno. Fantje so izredno pridni, delavni, odlično trenirajo in pod vodstvom Zorana zelo lepo napredujejo, kar so tudi letos že velikokrat dokazali in premešali načrte tudi na papirju veliko močnejšim klubom.  


Kje vidiš RK Gorenje Velenje v prihodnje? Česa si želiš?

RK Gorenje Velenje vidim v prihodnje še vedno med najboljšimi klubi v Sloveniji. Bistvo vsakega kluba je, da poskuša vpeljati v člansko ekipo čim večje število domačih fantov, zato v prihodnosti vidim ravno ta izziv. V mlajših kategorijah je kar nekaj fantov, ki bi bili sposobni čez par let sestavljati okostje članske ekipe. Z zavzetim treniranjem, s srečo pri poškodbah in športno miselnostjo se jim tako lahko odpirajo vrata, ki bi ob drugačni situaciji mogoče bila za njih težje dostopna. Želim si, da bi RK Gorenje Velenje še dolgo časa veljal za stabilnega prvoligaša in bi prihajajočim generacijam lahko nudil, kar je že marsikateremu rokometašu, na poti k uspehu.

Osa pika

Prijavi se na e-novice

Prijavi me