Show menu

Mega intervju: Gregor Potočnik

15. 5. 2018
Ko prisluhneš zgodbi Gregorja Potočnika ti v glavo nehote šine misel, ali gre za scenarij nove hollywoodske filmske uspešnice. Na dosedanji športni poti se je 25-letni član RK Gorenje Velenjesrečal s številnimi preprekami, a z jekleno voljo vse uspešno preskočil.

Športniku nikakor ni lahko, ko ga na njegovi poti že do 20. rojstnega dne zaustavita dve težki poškodbi. Mnogi obupajo, a Gregor ne. Na igrišče se je vrnil še močnejši. Vztrajnost se je poplačala. Po prestopu v Velenje je prvič skočil v članski dres z državnim grbom, obenem pa je napredek v klubskem okolju vodil do nove nagrade. V prihodnje bo nosil dres ekipe iz Zagreba, kiredno nastopa med najkakovostnejšimi moštvi Lige prvakov.

Prihajate iz Celja, ki je precej rokometno mesto. Je bil rokomet vaša prva športna ljubezen?V Celju sem začel svojo rokometno pot, a to ni bil moj prvi šport s katerim sem se ukvarjal. Poprej sem se preizkusil v judu, hokeju, karateju in košarki. V osnovni šoli smo nato nekegadne igrali rokomet, ki mi je prirasel h srcu. Pri njem vztrajam še danes.

Kako se spomnite svojih rokometnih začetkov?
Ko sem se spoznaval z rokometno igro sem bil še zelo majhen. Ob opazovanju mladih generacij mi misli pogosto uidejo na moja mlada leta. V meni se prebudijo spomini na učenje čistih osnov, na primer vodenje žoge. Danes se temu radostno nasmejim. S sovrstniki smo v teh letih ušpičili veliko lumparij. S treningov se najbolj spomnim obdobja, ko smo se preselili v dvorano Zlatorog. Tedaj smo si s soigralci med seboj nagajali tako, da smo žoge drug drugega metali čim dlje na tribune, ki v tej celjski dvorani niso tako majhne.

Že od nekdaj ste zunanji igralec, le da ste nekoč igrali na desni strani.
V res mladih letih naša igralna mesta niso bila določena, kasneje pa so me trenerji najprej postavili na mesto desnega zunanjega rokometaša. Na današnjo pozicijo levega zunanjega igralca sem bil prestavljen, če me spomin ne vara, šele pri članih, ko smo z drugo celjsko člansko ekipo tekmovali v 1. B ligi.

Kakšen ste bili kot otrok?
Lahko rečem, da kar živahen. Tedaj ni bilo računalnikov ali pametnih telefonov. Če te ob uri, za katero si se dogovoril s prijatelji, ni bilo pred blokom, so ti pač odšli in te pustili doma.Veliko časa smo preživeli z žogo na igriščih. Seveda tudi ob druženju s prijatelji lumparije niso izostale. Ena tistih, ki mi najprej pade na pamet je bila ta, da smo metali ledene svečev okna učilnice, v kateri je bilo polno staršev, ki so bili na roditeljskem sestanku. Ko so prihiteli po nas, nam ni bilo najbolj lepo. Ne v šoli, ne doma (smeh).

Prvič je vašo rokometno športno pot zavrla nenavadna poškodba očesa.
Na ogrevanju pred enim izmed članskih treningov smo igrali nogomet. Kot najmlajšega so me seveda postavili med vratnici. Eden izmed soigralcev je iz neposredne bližine sprožil močan strel proti vratom, nakar je drugi podstavil nogo, od katere se je žoga nesrečno odbila naravnost v moje levo oko. Zaradi hudega sunka mi je tedaj počila mrežnica. Potrebne so bile tri operacije, po katerih vid sicer ni enak, a sem se na to navadil. Desno oko je sedaj prevzelo večjo »odgovornost«. Morda je za mojo rokometno igro to celo dobro, saj ostrostrelci vedno zamižijo na eno oko (smeh).

Sledila je težka poškodba kolena.
Če se prav spomnim, smo preko vikenda igrali tekmo proti Kopru, na prvem treningu po tem preizkusu pa se je zgodila neprijetna poškodba. Trenirali smo povsem običajno. Zadnjih 10 minut je bilo namenjenih taktični pripravi. Ko sem želel napraviti spremembo smeri, koleno preprosto ni vzdržalo. Poškodoval sem praktično vse, kar se je dalo - pretrgal sem prednjo križno in stransko vez, počil mi je meniskus, poškodovan je bil tudi hrustanec. V času okrevanja sem bil veliko bolj v skrbeh kot po počeni mrežnici, saj je bila bolečina vseskozi prisotna. Nekaj manjših posledic čutim še danes, a sem se tega že privadil.

Kaj vas je po izgubljenih sezonah držalo pokonci, da niste obupali?
Ob strani mi je stala družina in vsi soigralci. Je pa tudi res, da nisem človek, ki bi v takšnih neprijetnih zadevah obupal. Že v mladosti sem si zadal cilje, ki jih želim izpolniti. Trdno sem prepričan, da jih nekoč tudi bom. Poškodbi sta bili manjši barieri, ki pa sem ju uspešno odpravil. Rehabilitaciji sta bili uspešni, je pa res, da moram danes za razliko od nekaterih svojih soigralcev več časa nameniti preventivni vadbi.

Dolgo časa ste sprva igrali le v obrambi.
Da bi lahko igral v napadu prvega članskega moštva, bi tam moral biti res izvrsten. Sam sem bil vedno nekoliko močnejši, zato so me uporabljali predvsem v obrambne namene na poziciji tri ali štiri. Skozi igro v napadu bi si lahko izboril tudi igranje na drugi strani igrišča, a zgodili sta se že omenjeni poškodbi, ki sta me za to prikrajšali.

V Trebnjem ste se vrnili »med žive«, nato je sledila selitev v Velenje. Kaj vas je prepričalo, da ste se preselili k večnemu rivalu?
Trimu sem še danes resnično hvaležen, da me je kot posojenega rokometaša vzel pod svoje okrilje. V Trebnjem so mi ponudili priložnost za igro na obeh straneh igrišča, pri čemer sem za optimalno pripravljenost po poškodbi potreboval več kot pol sezone. Potrebno si je bilo povrniti samozavest. Prvo polovico naslednje sezone sem nato preživel v Celju, pa se nato znova vrnil v Trebnje. Junija 2016 se mi je sklenjeno sodelovanje s celjskim klubom izteklo, na moj naslov pa je priromala ponudba iz Velenja. V tistem trenutku sem bil presrečen, da je moje trdo delo za povratek na parket dobilo nagrado. Nisem dolgo razmišljal. Vedel sem, da bo to stopnička višje na moji športni poti. Do konca življenja bom hvaležen Gorenju Velenju za ponujeno priložnost, ki mi jo je namenilo v trenutku, ko sem jo najbolj potreboval.

Začeli ste nov igralski vzpon.
V Velenje sem prestopil iz kluba, v katerem sem imel v igri precej odprte roke. V klubu z višjimi cilji in ambicijami je seveda sistem drugačen. Potreboval sem nekaj časa, da sem se privadil na novo okolje. Hvala bogu, da je bilo to v Sloveniji, saj mi je bilo tako precej lažje. Pri Gorenju Velenju sem dobil precej priložnosti za razvoj igre v napadu in mislim, da sem jo dobro izkoristil. Seveda so prišle tudi tekme, ko mi igra ni šla od rok, a tako v športu pač je. Zatrdim lahko le, da na igrišču vedno dajem največ, česar sem sposoben. Četudi sem precej napredoval, je prostora za izboljšave še ogromno.

Dobre igre so vas popeljale tudi do dresa z državnim grbom.
Ob prestopu v Velenje je prišel tudi prvi vpoklic v člansko reprezentanco. Tedaj sem imel nekoliko nesreče, saj sem si v levem, že načetem kolenu nekoliko nategnil vezi. Poškodba ni bila hujše narave, me je pa morda prav to prikrajšalo za nastop na olimpijskih igrah. A priložnosti za nastop na takšnem tekmovanju bodo še prišle. Reprezentančni dres sem nato prvič oblekel pred polno dvorano Bonifika, ko smo igrali proti Portugalski. Ta trenutek je skorajda največ, kar si vsak športnik lahko le želi. Sam se bom po najboljših močeh trudil, da postanem stalni član izbrane vrste. Jasno pa je, da ima vsak športnik rad medalje okoli vratu. Sam pri tem nisem izjema.

Kakšen je vaš spomin na reprezentančni debi proti Portugalski?
Ta tekma je dajala še dodaten naboj zaradi nabito polnih tribun dvorane v Kopru. Malce nervoze je bilo prisotne, to moram priznati, a ko sem stopil na igrišče, je bila ta kmalu pozabljena.Če dobro začneš tekmo in izkoristiš igralni čas je vse lažje. 

Sodelovali ste tudi na zadnjem evropskem prvenstvu na Hrvaškem.
To je bilo moje prvo večje tekmovanje. Nanj sem odšel kot rezerva. Priložnost za igro sem dobil po poškodbi Nika Henigmana na enem izmed treningov. Za razliko od tekme sPortugalsko je bil to drugi svet. Šlo se je zares, za medalje. Na žalost nam te na Hrvaškem ni uspelo osvojiti, četudi nismo bili daleč od tega. Dogajale so se določene čudne zadeve, a se na to ne bi oziral. Nadvse zadovoljen sem, da sem bil del tega in videl kako poteka tekmovanje na najvišji ravni.

Reprezentančni dres ste nosili tudi v mlajših selekcijah.
Bil sem kadetski in mladinski reprezentant. Nedvomno me najlepši spomin veže na evropsko prvenstvo v Turčiji, ko smo kot mladinci osvojili bronasto odličje.
Velenjskemu klubu v zadnjem obdobju ne gre vse po načrtih.Nekako nam ne uspe doseči ciljev, ki smo si jih zastavili pred sezono. Ekipa je doživela kar nekaj sprememb, a v imenu vseh igralcev lahko obljubim, da bomo na igrišču prikazovali vse, kar je v naši moči. Slišati je določene govorice, da smo se igralci, ki bomo v naslednji sezoni igrali drugje, že predali, a temu nikakor ni tako! Do konca zadnje tekme se bomo borili kot levi!

V tej sezoni ste prvič imeli vidnejšo vlogo v ekipi tudi v Ligi prvakov.
Skozi treninge sem si izboril svoje minute na igrišču. Igrali smo v skupini C, ki pa v mojih očeh ni nič manj kakovostna od zgornjih A in B. Morda ti v slednjih nasproti stojijo za odtenekbolj zahtevni tekmeci, a Liga prvakov je Liga prvakov ne glede na skupino v kateri tekmuješ. Med evropsko elito smo dobro zastopali barve našega kluba, a imeli nekaj nesreče. V gostehbi morali zmagati kakšno tekmo več, s čimer bi se prebili v dodatne kvalifikacije za nastop v osmini finala.

Vaš trud je poplačan. Prihodnjo sezono stopate stopnico višje, saj se boste pridružili klubu iz Zagreba.
To bo nov korak na moji športni poti. Zelo sem bi vesel klica iz Zagreba. Hitro smo se dogovorili. Vsak igralec si želi prestopiti v klub, ki ima še za odtenek višje cilje kot prejšnji. PPD Zagreb igra v zgornjih skupinah Lige prvakov ter v Ligi SEHA Gazprom, v kateri se je v nedavno končani sezoni zavihtel na zaključni turnir. Prebil se je vse do finala, kjer se je odlično odrezal.Menim, da odhajam v dober klub, kjer bom še napredoval. Vse bo seveda odvisno od mene. Veselim se naslednjih dveh let.

Ni pa veliko manjkalo in ostali bi v Velenju.
Z Gorenjem Velenjem sem bil v resnih pogovorih o podaljšanju sodelovanja. Ni novost, da bo v prihodnji sezoni klub razpolagal z manjšim proračunom, zaradi česar ne bo mogel zadržati vseh igralcev iz današnje ekipe. V Velenju se bodo v prihodnje oprli na mlade upe. Sam to idejo zelo podpiram. Po koncu sezone se bodo naše poti razšle, a zagotovo se bomo poslovili kot prijatelji. Predsednik Milan Meža in direktor Rok Bizjak sta bila v pogovorih zelo korektna in mi zaželela srečo še naprej.

Kateri bo vaš najlepši spomin na obdobje v Velenju?
S fanti smo bili v Velenju res prava klapa. Zelo veliko smo se družili. To bom najbolj pogrešal. Večkrat sem se s punco Katjo in psoma tudi odpravil na sprehod okoli jezera.

Osa pika