Show menu

MEGA INTERVJU: Klemen Luzar

31. 12. 2017
Ko je v sezoni 2015/16 v RK Gorenje Velenje zavel svež veter in je prišlo do temeljite prenove celotnega klubskega ustroja, je bil eden od ciljev tudi ta, da klub iz Šaleške doline postane valilnica mladih rokometnih talentov. Na tej poti črno-rumeni vztrajajo šedanes, obrisi prvih rezultatov pa so že vidni. 

Pred dvema letoma in pol se je tako velenjskemu klubu pridružil trener Klemen Luzar. Pred prihodom v Rdečo dvorano je več sezon deloval kot pomočnik članskega trenerja v mariborskem klubu, še poprej pa skrbel za podmladek v Celju. V minuli sezoni je prevzel vodenje mladinske ekipe in jo po treh letih premora znova vrnil med slovenske prvoligaše. In to v velikem slogu, saj so njegovi izbranci na 20 tekmah zabeležili ravno toliko zmag. Pod vodstvom danes 33-letnega profesorja športne vzgoje mladinci navdušujejo tudi v tej sezoni. Na krilih izjemno nadarjene generacije fantov, rojenih leta 2000 »osice« v tej sezoni še ne poznajo poraza. Ta dosežek še toliko bolj briljanten dela dejstvo, da so velenjski rokometaši edino moštvo med slovenskimi mladinskimi prvoligaši, ki igrišča še niso zapustili sklonjenih glav.

Velik del zaslug za to lahko pripišemo tudi trenerju Luzarju, ki ga gostimo v Mega intervjuju sedme številke revije 9ka.

Spomin na minulo sezono, ko ste ekipo popeljali nazaj med prvoligaše, verjetno še ni tonil v pozabo.
Začetek je bil precej težak. Rezultat mladinske ekipe v preteklih sezonah so bili slabi povrhu tega pa je ta nastopala v 2. mladinski ligi. To klubu zagotovo ni bilo v ponos. Prav tako v zadnjih letih ni bilo veliko domačih fantov, ki bi jih lahko iz mladinske šole priključili članski ekipi in bi tam igrali vidne vloge. Tako smo pri pregledu igralskega kadra kadetske in mladinske ekipe prišli do zaključka, da moramo mladinsko ekipo zgraditi na novo in v njo vključiti fante, ki so potencialno zanimivi za člansko ekipo našega kluba. Izkazalo se je, da smo se odločili pravilno, saj smo se brez poraza uvrstili v prvo ligo. Kot še večji uspeh pa bi izpostavil predvsem to, da smo zgradili močno kohezijo med igralci. Uspelo nam je ustvariti pogoje za res kvalitetno delo na treningih, rezultat pa je bil potem samo posledica tega. Poleg tega so se nekateri igralci ob različnih priložnostih vključevali v delo članske ekipe. Imeli smo tudi kar nekaj vpoklicev v različne državne selekcije.

Mladinci z odličnimi predstavami nadaljujejo tudi v tej sezoni. Kaj je skrivnost teh odličnih predstav?
Zagotovo količina in pa predvsem kakovost treningov. Vse skupaj zaokroža še, kot sem že omenil, močna kohezija med igralci in predvsem njihov odnos do dela. Na treninge prihajajo izredno motivirani in željni napredka. Podobno je tudi na tekmah, kjer nam je uspelo na igrišče prenesti pozitivno mišljenje, nepopustljivost in visoko željo po zmagah. Omenjeno se sliši precej enostavno, vendar je za takšno stanje v ekipi potrebno vložiti precej truda, znanja in še česa.

Kakšna je vaša trenerska filozofija?
Predvsem me zanima trenažni proces. Zato se še vedno veliko izobražujem in iščem nove načine posredovanja informacij, tako s tehnično-taktičnega kot z vidika telesne priprave. Velik poudarek dajem tudi psihološki pripravi. Vsebina na igrišču je zelo pomembna, do nje pa lahko prideš le z načrtnim in sistematičnim delom. Dolgoročno se takšno delo vedno obrestuje. Sam poskušam razvijati igro, ki je všečna - hitro, raznovrstno in z veliko teka po celem igrišču. 

Na kaj je po vašem mnenju potrebno biti najbolj pozoren pri vzgoji mlajših igralcev?
Predvsem je pomembno, da ima trener pred sabo veliko sliko. S tem mislim, da razume in ve, kakšen mora biti končen izdelek. V našem primeru, rokometaš, ki bo kos zahtevam sodobne rokometne igre. Izbor igralcev in njihovo nadaljnje selekcioniranje sta prav tako pomembna kot delo in vzgoja na igrišču. Sam sicer pri svojem delu najprej poskušam vzpostaviti ustrezno disciplino in spoštljive medsebojne odnose. To sta v ekipnih športih pogoja za nadaljnjo uspešno delo. Pomembna je tudi ustrezna motivacija, saj te le ta vodi k neprestanemu napredku. Trener mora nujno poznati tudi ustrezno metodiko in sistematiko dela, tako da na enostaven, razumljiv in zanimiv način igralce pripelje do končnega cilja. 

Kakšen je vaš pogled na usklajevanje šolanja in ukvarjanja s športom?
V športu je ogromno primerov, v katerih so vrhunski športniki odlični tudi na šolskem področju. S športom se ukvarja ogromno mladih, uspe pa le peščici izmed njih. Šola je tako pomemben dejavnik v življenju vsakega posameznika in z malo discipline ter organizacije se ju da uspešno tudi medsebojno usklajevati.

V Velenju ste tretjo sezono.
Klub je v tem času naredil premike v pozitivno smer na vseh področjih. Predvsem promocijsko, marketinško in organizacijsko. Poleg tega članska ekipa ponovno nastopa v VELUX EHF Ligi prvakov ter drugo leto v Ligi SEHA Gazprom. V članski ekipi imamo ponovno nekaj reprezentantov, tako domačih kot tudi tujih. Prav tako se v klubu ponovno več pozornosti posveča delu z mladimi. Mladinska ekipa se je prebila nazaj v 1. ligo. Kadeti in mlajši dečki A so osvojili končno 3. mesto, mlajši dečki B pa so se uvrstili na zaključni turnir štirih ekip. Ponovno imamo v klubu fante, ki so si s svojimi nastopi izborili vpoklice v različne selekcije slovenskih reprezentanc.Poleg tega smo v klub pripeljali tudi nekaj perspektivnih fantov, ki bodo v bodoče kandidati za člansko ekipo. Z vsem opisanim se je izboljšala tudi celostna podoba kluba.

Pred prihodom v Velenje ste bili v Mariboru pomočnik članskega trenerja. Kako se je delo razlikovalo od današnjega?
V mariborski ekipi sem bil v drugi vlogi. Opravljal sem delo pomočnika trenerja in trenerja za telesno pripravo. Uspešnost dela v članski ekipi je vezano predvsem na tekmovalni rezultat. Temu primerno je bilo tudi delo s člansko ekipo, ki se nekoliko razlikuje od dela v mlajših starostnih kategorijah. Čeprav smo imeli v Mariboru v tistem obdobju dokaj mlado ekipo, ki je še vedno potrebovala razvojne treninge, nam je uspelo dosegati vrhunske rezultate. V mladinski ekipi Velenja, ki je že tudi tekmovalna ekipa, katere rezultati so pomembni, a ne najpomembnejši, je seveda nekoliko drugače. Treningi so tu bolj razvojno usmerjeni. Celotno zadevo pa vodim sam. Seveda so mi znanja in izkušnje, ki sem si jih pridobil skozi delo v Mariboru v veliko pomoč.

Tudi delo v reprezentancah vam ni tuje.
Še isto sezono, ko sem iz Celja odhajal v Maribor, sem dobil vabilo za delo z mladinsko reprezentanco. V tem času sem se z njo udeležil štirih večjih tekmovanj. Največji uspeh je zagotovo 3. mesto na evropskem prvenstvu v Turčiji. V tisti generaciji sta igrala tudi Mario Šoštarič in Rok Zaponšek. Pet let vzporednega dela v klubu in reprezentanci je bilo povsem dovolj, da sem si pridobil še dodatna znanja in izkušnje za samostojno delo v prihodnje.

Tudi danes ste vpeti v projekte Rokometne zveze Slovenije. Kaj pravzaprav počnete?
Tako je. Na Rokometni zvezi Slovenije pomagam na večih področjih. Sem vodja modelnih treningov, ki so namenjeni trenerjem mlajših starostnih kategorij. Že več let kot trener sodelujem tudi na športnem kampu, ki ga organizira RZS in je namenjen najmlajšim. Poleg tega sodelujem tudi na meritvah telesne pripravljenosti moških in ženskih reprezentanc.

Katere stvari pri igralcih najbolj cenite?
Razlika je ali govorimo o mladih igralcih ali o igralcih članskih moštev. Ker se trenutno ukvarjam z mladimi igralci, bi izpostavil predvsem trdo delo in spoštljiv odnos. Mislim, da se je to pri mladih danes nekje izgubilo.

Kako ste sploh vzljubili rokomet?
Začelo se je s tekmo v Celju, ko me je oče odpeljal na obračun med Celjani in Teko iz Santandra. Rokometna tekma in vzdušje v dvorani sta me tako prevzela, da sem tudi sam začel obiskovati treninge. Sicer sem v tistem času treniral še plavanje vendar je bila moč rokometa očitno večja. 

Kakšne so vaše trenerske ambicije?
Trenutno so vezane na mladinsko ekipo Gorenja Velenja. Kljub temu, da se s trenerskim poklicem ukvarjam že enajst let, se zavedam, da sem še vedno mlad trener, zato se želim še naprej razvijati tako osebnostno kot trenersko. V bodoče pa želim preizkusiti tudi kot trener kakšnega članskega moštva.

Zakaj ste se usmeril v rokometno trenerstvo?
Nikoli nisem razmišljal da bom postal rokometni trener. To se je razvilo povsem spontano. Še kot usmerjevalec rokometa na Fakulteti za šport sem dobil vabilo iz Celja za delo v njihovem mladinskem pogonu. Trenersko delo mi je postajalo čedalje bolj všeč, pri tem pa sem bil tudi uspešen. Ko sem dobil vabilo iz Maribora in nato še iz slovenske mladinske reprezentance, sem se začel počasi zavedati, da se želim s tem tudi profesionalno ukvarjati. Trenutno cenim predvsem to, da imam poklic v katerem zares uživam.

Kdo je vaš (trenerski) vzornik?
Trenerskega vzornika nimam. Sem pa v zadnjih letih prebral kar nekaj knjig različnih trenerjev. Sicer gre za nogometne in košarkarske trenerje, ki so bili, oziroma so še, pri svojem delu zelo uspešni. Imel sem tudi to srečo, da sem skozi vsa ta leta sodeloval z različnimi uspešnimi trenerji. Ali je bilo to neposredno (Šibila, Ivezić, Vujović,…) ali posredno kot opazovalec njihovih treningov (Serdarušić, Tiselj,…). Zagotovo je njihovo delo pustilo določen pečat tudi pri meni.
INTERVJU JE BIL OBJAVLJEN V 7. ŠTEVILKI REVIJE 9KA, KI JO LAHKO PRELISTATE SPODAJ.
Osa pika