Show menu

Mega intervju: Nejc Cehte

9. 11. 2017
Pod vodstvom trenerja Željka Babića ekipa Gorenja Velenja veliko stavi na dobro igro v obrambi. Tam je eden najpomembnejših adutov črno-rumenih tudi Nejc Cehte, ki v Šaleški dolini igra že svojo peto zaporedno sezono. 

Desni zunanji rokometaš prihaja iz vasice Stolovnik, ki se nahaja streljaj od Brestanice. Svojo rokometno pot je začel v Krškem, a rokomet ni bil prvi šport s katerim se je ukvarjal. Eden izmed razlogov, da se je zaljubil v rokometno žogo je njegov brat Klemen, kateri je branil barve kluba iz Šaleške doline med letoma 2009 in 2013. Nejc se je po njem zgledoval v večih pogledih. V mladih letih je bil Klemen tudi njegov vzornik, z leti pa je njegovo mesto zasedel Sergej Rutenka.

Kako se spominjaš svojega otroštva?
Večinoma sem ga preživel v Stolovniku, majhni vasici, obdani s kmetijami. Še danes se tja zelo rad vračam. Bil sem igriv otrok, z obilico energije, a vedno pošten in pripravljen na šaljenje. Z bratom Klemnom sva se veliko preigrala, večkrat pa tudi kakšno ušpičila. Najbolj pogoste so bile prigode z motorji.

Kater je bil tvoj prvi šport?
Najprej sem treniral plavanje, nato pa to zamenjal z rokometom. Na tečaj plavanja so me starši vpisali v prvem razredu osnovne šole, predvsem zaradi težav s hrbtenico. Da sem začel trenirati rokomet, sta v prvi vrsti »kriva« brat Klemen ter sošolec Matic, s katerim sva tudi skupaj začela hoditi na treninge.

Se še spominjaš svojega prvega treninga?
Seveda! Predvsem mi je ostalo v spominu to, da sem tja odšel s Klemnovo žogo. Tedaj je bila ta še precej prevelika za moje roke. 

Sprva nisi želel zabijati golov.
Vedno sem se rad postavil v gol in branil, vendar me prvi trener med vratnici ni pustil, ker sem levičar. Sem pa svojo priložnost v vratih dobil na eni izmed tekem mlajših selekcij. Tedaj sem na golovo črto stopil v zadnjih minutah in mojemu dobremu prijatelju ubranil strel s sedmih metrov. 

Kako je nate vplival starejši brat?
Vedno mi je bil vzor. Dostikrat me je rešil, da starši niso izvedeli za kakšno lumparijo, po drugi strani pa sva bila na trenutke kot pes in mačka. Seveda sem krajšo vedno potegnil jaz. Klemen se tudi vedno rad pohvali, da je prav on zaslužen za to, da sem levičar (smeh).

Sta z bratom Klemnom pogosto v stikih?
Slišiva se kar pogosto, a bi raje videl, da se večkrat tudi vidiva, še posebej sedaj, ko sem postal ponosen stric Gala. Beseda o rokometu navadno steče le ob druženjih, preko telefona pa se raje pogovarjava o drugih rečeh.

Po bratovih stopinjah si iz Krškega šel v Velenje, sedaj pa si tu že peto sezono. Katere spremembe v klubu so nate napravile največji vtis?
Da sem prestopil v Velenje me je prepričalo to, da sem lahko zaigral z bratom, obenem pa dejstvo, da je Gorenje velik klub. V velenjskem klubu je vse na zelo visoki profesionalni ravni. Veliko se dela na marketinškem področju.

Sta tudi starša morda športnika?
Starša nista bila športnika. Se pa oče po tekmah vedno zelo dobro razume na rokometno igro, še posebej, ko jaz ali Klemen napraviva kakšno napako (smeh).

Kaj počenjaš v prostem času?
Ko imam željo se spravim in naredim kaj za študij. Sicer večino časa s soigralci in prijatelji igramo igrice ali se družimo ob pijači v baru Havana. V prejšnjih letih sem bil sostanovalec s Kristianom Bećirijem, s katerim sva skupaj preživela praktično celoten čas. Sedaj se največ družim z Gregorjem in Klemnom, pa tudi z ostalimi soigralci preživim veliko časa. Rad si tudi ogledam kakšno rokometno tekmo, predvsem tiste iz VELUX EHF Lige prvakov.

Katere so tvoje največje rokometne želje?
Moja velika želja je, da bi nekoč z reprezentanco Slovenije osvojil medaljo. Kar se tiče klubske scene, pa si srčno želim, da z Gorenjem Velenjem postanemo slovenski prvaki ter da ob pravem času zaigram tudi za katerega izmed klubov onkraj naših meja.

Kaj je bil ključ do odličnega začetka tvoje ekipe v VELUX EHF Ligi prvakov?
Najbolj pomembno je bilo to, da smo bili oziroma smo s soigralci ekipa tako na igrišču kot izven njega. Svoje so dodale tudi izpolnjene naloge vsakega posameznika. Rad bi pohvalil naše navijače Šaleške graščake, ki so nas glasno in neumorno vzpodbujali na vseh domačih tekmah, pa tudi na precej oddaljenem gostovanju v Romuniji.

Obrambne naloge ti gredo v tej sezoni izvrstno od rok.
V tej sezoni mi je trener Željko Babić zadal nalogo, ki je poprej nisem bil vajen, vendar sem vedno imel željo, da igram tudi v obrambi. Na igrišču vedno skušam prikazati največ, česar sem sposoben v tistem trenutku. Ob tem vseskozi skušam še napredovati, tudi v napadu, kjer sem sprva imel ravno na račun pomembne vloge v obrambi nekoliko težav. A tudi to se izboljšuje iz tekme v tekmo.

Kaj ti je pri delu trenerja Željka Babića najbolj všeč?
Navdušuje me predvsem to, da je v prvi vrsti človek, ki razume vse probleme in prisluhne vsakomur. Všeč mi je tudi, da je velik delavec in da z njim strmimo k temu, da vsak dan igramo bolje ter delamo manj napak.

Nedavno si s soigralci na domu presenetil mladega navijača Luko.
Takšne stvari so več kot dobrodošle. Vedno rad pomagam pri zadevah, ki nekomu drugemu veliko pomenijo. Ko vidiš presrečen odziv, se dvigne tudi moje razpoloženje.

Kljub profesionalnemu športu nisi zanemaril šolanja.
Že kot otrok sem očetu vedno rad pomagal pri raznih popravilih stvari v delavnici. Kmalu sem kaj povijačil tudi sam. Na Fakulteto za strojništvo v Ljubljani se je prvi vpisal brat, jaz pa sem mu sledil. Do dokončanja študija mi manjkajo še trije izpiti, za katere upam, da jih opravim še v tem študijskem letu. Po koncu dni na rokometnem igrišču se vidim v poklicu, ki mi ga prinaša študij.
Osa pika