Show menu

Nekdaj ostrostrelec, danes se jim zoperstavlja

8. 10. 2017

Dobre predstave rokometnih ekip so v veliki meri odvisne tudi od uspešnosti vratarja. Gorenje Velenje ima v svojih vrstah izvrstnega Klemna Ferlina, ki na začetku te sezone navdušuje na vseh frontah. V Ligi SEHA Gazprom je bil v štirih kolih kar trikrat nominiran med peterico kandidatov za najlepšo obrambo kola – enkrat je po glasovanju navijačev tudi zmagal –, prav tako pa zablestel tudi na uvodnem dvoboju v VELUX EHF Ligi prvakov, v katerem je bilo njegovo posredovanje v izdihljajih obračuna z Abanco Ademarjem Leonom izbrano za najlepšo vratarsko potezo začetka sezone.


Klemen, ki šteje 28 let, sicer prihaja z Dolenjske. Športno pot je v trebanjskem Trimu je začel bolj zaradi obilice prostega časa in energije, ne pa, ker bi ga rokomet tedaj tako privlačil. A ko ga je na neki tekmi sošolec David porinil v ogenj in so ga iz levega krila postavili med vratnici, se je zgodba o uspehu lahko začela.


Kaj te je pripeljalo v rokomet?

Rokometa sem se lotil povsem iz radovednosti in želje po druženju. Moja sošolca Staš Skube in David Bukovec sta odšla na trening, pa sem sklenil, da se jima pridružim. To je bilo v drugem razredu osnovne šole, ko sem prekipeval od energije. Bil sem precej športen otrok, saj sem veliko kolesaril in bil zelo hiter pri teku. Ker v Trebnjem tedaj ni bilo posebne vadbene skupine za našo generacijo, smo rokomet trenirali s starejšimi otroki.


Kako se spominjaš prvega treninga?

Tedaj nisem imel pretirane želje, da bi igral rokomet, a imel sem obilo prostega časa in energije. Tudi doma so me vzpodbujali, naj si najdem neko interesno dejavnost, da ta čas ne bom razgrajal. V skupini nas je bilo 20, 30 otrok. Vsak je dobil svojo žogo, tisto plastično, ki je povzročila precej bolečine, če te je zadela (smeh).


Vsi želijo zabijati gole, ti pa si se postavil na drugo stran.

Najprej sem igral na položaju levega krila, nato pa je prišla tekma, ki smo jo s prijatelji igrali za starejšo generacijo. Naš vratar je zadnjih nekaj dvobojev branil res slabo. Moj prvi trener Alojz Radelj se je nanj razjezil, nakar je že omenjeni sošolec David rekel, da sem na treningih jaz dobro branil in naj pošlje med vratnici mene. Izbor vratarjev je tedaj potekal bolj po principu: »Pošlji nekoga v gol, pa bo že.« Sredi polčasa sem tako oblekel dres in stopil med vratnici. Dobro sem se odrezal, nikoli pa ne bom pozabil trenerjevih besed. Po tekmi mi je namreč dejal, naj dres kar obdržim, saj bom odslej vratar.


Katera je največja neumnost, ki si jo počel kot otrok?

Bil sem živahen otrok, rad sem zganjal neumnosti. Eno največjih sem navadno počenjal zjutraj, ko sta starša sestro in brata še pripravljala za odhod v šolo, sam pa sem se hitro oblekel in zdirjal ven. Živeli smo zelo blizu železniške postaje. Tako sem kar nekaj časa hodil k tirom in nanje nastavljal kamenčke. Nekega dne me je pri dejanju zalotila neka gospa. Zbežal sem in se skril v očetov avto. Tisti dan me kar nekaj časa ni bilo iz šole, saj sem se bal, da me bo doma čakala policija.


Kako se spominjaš rokometnih dni v Trebnjem?

Na ta leta me vežejo številni lepi spomini. Ves čas smo trdo trenirali, če ni bilo šole, tudi po dvakrat na dan. Naša generacija je bila v Sloveniji precej uspešna. Večina fantov je sicer po koncu mladinskega obdobja nehala trenirati, kar nekaj pa nas je ostalo. Poleg Staša sta denimo tu še Tevž Grandovec, ki je danes kapetan trebanjske ekipe, pa Blaž Rojc, ki je nazadnje igral v Belgiji.


Kmalu je sledil prvi vpoklic v reprezentanco ...

Nikoli ne bom pozabil prvega vpoklica v kadetsko izbrano vrsto. Igrali smo pripravljalo tekmo proti Rokometni šoli Aleša Praznika, ki jo je vodil tedanji glavni trener izbrane vrste. Naša generacija je kasneje na mladinskem svetovnem prvenstvu osvojila tretje mesto, kar štejem za svoj največji dosežek v mlajših selekcijah.


Kakšni so spomini na pot do brona v Egiptu?

Na letalu smo preživeli dolgih sedem ur. Tega ne bom nikoli pozabil. Če odmislim vse neprijetne dogodivščine, ki so se nam pripetile, smo se imeli super. Tekmovanje je trajalo dva tedna. Prvega smo preživeli v precej nevarnem mestu, ki je bilo okoli in okoli ograjeno z visokim zidom. Bilo je kot na mejnem prehodu, saj so te ob vstopu prečesali od glave do pet. Če si iz hotela želel v trgovino, so te vedno pospremili varnostniki. Spominjam se tudi, da je bilo zunaj neverjetno vroče. Večino časa smo se tako zadrževali kar v klimatiziranih sobah. Hrana je bila zanič. Cel teden sem živel od špagetov in kečapa. Celotna ekipa je seveda imela težave s prebavnimi motnjami. Prava klasika.

Prvi del tekmovanja smo odigrali izvrstno in ga končali brez poraza. Za Aljošo Čudičem, ki je bil prvi vratar, sva se na tekmah izmenjevala z Anžetom Verbincem. Spominjam se tekme s Švedi, ko Aljoša ni imel svojega dne. Moram priznati, da sem se ob krstnem vstopu v igro skoraj podelal v hlače, saj so tekmeci imeli v svojih vrstah kar nekaj rokometašev, ki so že tedaj nastopali v Ligi prvakov. A nalogo sem opravil dobro in zbral nekje 10 obramb, kar je zadostovalo za zmago.

V drugem delu smo klonili le proti Dancem, ki so bili od vseh ekip na prvenstvu razred zase. V polfinalu smo se nato pomerili z Nemčijo, vodili celotno tekmo, tudi že za šest golov, a na koncu klonili. Na tekmi za bron nas je čakal obračun z gostitelji, ki so v polfinalu izgubili v nabito polni dvorani, ki je sprejela 40 tisoč ljudi. Mislim, da je to še danes svojevrsten rekord na tekmah mlajših selekcij. Na mali finale jih je nato prišlo le par tisoč.


Kmalu si začel trenirati tudi s člani Trima.

Pri članski ekipi sem uvajalne treninge začel pri 16 letih. Ko se je naša družina preselila v Ivančno gorico, me je v Sviš vabil nekdanji trener. V Trebnjem so to izvedeli in mi takoj ponudili prvo pogodbo za sodelovanje, ki sem jo tudi sprejel. Tedaj pri moji starosti ni bilo lahko dobiti kaj takšnega, zato sem bil še toliko bolj vesel. Dokler nisem opravil vozniškega izpita in si kupil temno modro Toyoto Carino, me je vsak dan, včasih tudi dvakrat, na treninge v 30 minut oddaljeno Trebnje vozil oče.


Trdo delo te je pripeljalo tudi do članske reprezentance.

V Trebnjem sem imel dobro sezono, tedanji selektor Zvonimir Serdarušić pa me je povabil na preizkusne treninge. Nisem mogel verjeti, da se to dogaja. Noko je nato nasledil njegov pomočnik Boris Denić, ki me je znova vpoklical. Lepo je bilo igrati ob boku Uroša Zormana, Gorazda Škofa, Vida Kavtičnika in ostalih velikih imen slovenskega rokometa.


Kaj te je prepričalo, da si prestopil v Gorenje Velenje?

Po izteku pogodbe v Trebnjem sem sklenil, da je čas, da se preizkusim v novi sredini. Na voljo sem imel triletno ponudbo iz Velenja ter enoletno iz Maribora, po kateri bi za eno leto odšel še v Celje. Gorenje je bilo v času pogovorov boljše od mariborske zasedbe, v svojih vrstah pa tudi nekaj posameznikov, ki sem jih poznal iz reprezentančnih vrst. Tudi to je nagnilo tehtnico na velenjsko stran. Moram pa poudariti, da mi za to odločitev ni bilo nikoli žal.


V Velenju sedaj igraš že četrto sezono.

Kadar le imam možnost, se odpravim domov na Dolenjsko, da obiščem prijatelje in družino. V Velenju živim s punco Tajo, s katero sva se začela dobivati ravno ob moji selitvi v Šaleško dolino, spoznal pa sem jo kakšne pol leta poprej v Ljubljani. Edini slab spomin na leta v Velenju je poškodba kolena, ki sem jo staknil na reprezentančnih pripravah, ko sem si strgal stransko in prednjo križno vez kolena. Grenak priokus daje tudi dejstvo, da do danes nismo uspeli osvojiti državnega naslova, a v tej sezoni bo čas tudi za to!

Poškodba kolena te je od igrišč oddaljila za lep čas.

Takoj po poškodbi me je sprejel ortoped Matjaž Sajovic, za katerega so vsi dejali, da dobro opravi svoj posel. Operacija je uspela. V trenutkih med okrevanjem te seveda prešini misel, da morda nikoli ne boš več igral rokometa. A bodrili so me tudi reprezentančni soigralci, na čelu s selektorjem Veselinom Vujovićem, ki mi je delal, da si je skorajda  vsak vrhunski rokometaš že strgal križno vez. Tega ne bom nikoli pozabil. Ob koncu rehabilitacije je prišlo do zapletov, koleno me je znova začelo boleti, a po zaslugi dr. Marka Macure, ki mi ga je priporočil direktor kluba Matej Avanzo, lahko danes znova igram.


Težave so mimo, na začetku te sezone pa naravnost blestiš. Ima tu zasluge tudi Aleš Anžič?

Na videz sva se poznala že od prej, prvič pa začela sodelovati v članski reprezentanci. Videl sem, da ima pripravljenih veliko različnih vaj, prav vsaka pa je imela svoj namen. Tak način treninga mi je bil in mi je še vedno zelo všeč. Z Alešem se tudi odlično razumeva, je zelo korekten in nasploh odlična oseba. Dobro ve, kaj potrebujem, obenem pa je odprt za pogovor in prilagajanje, v kolikor kaj potrebujem jaz. To je opazno tudi na igrišču. Lahko rečem, da je najboljši trener, kar sem jih imel. Upam, da bova lahko še dolgo uspešno sodelovala.


Za teboj je debi v Ligi prvakov.

Proti Ademarju Leonu sem prvič zaigral v Ligi prvakov. Sam sem to tekmo vzel kot vsako drugo. Nisem si želel dajati prevelikega bremena. Nekaj izkušenj z mednarodnih evropskih tekmovanj sem imel že od prej, saj smo v prvi sezoni nastopali v Pokalu EHF. Tako sem se dobro zavedal, kakšen tekmec prihaja in kako se moram pripraviti nanj.


Tvoja obramba na debiju je bila izbrana za najlepšo v uvodnem kolu Lige prvakov.

Sam tega nisem niti vedel, dokler mi ni povedal trener Željko Babić. A to niti ni toliko pomembno kot prvi dve točki v tekmovanju. Tekma je bila zagotovo paša za oči vseh navijačev. Vesel sem, da sem lahko z obrambami pripomogel k ekipnemu uspehu.


S čim se sicer ukvarjaš v prostem času?

Ne počenjam nič posebnega. Rad igram igrice, se družim ob kavicah in si ogledam kakšno serijo. Za kaj drugega že zmanjka časa.


Večina te pozna kot grožnjo med vratnicama, za druge pa si bil nekdaj strah in trepet prek virtualne ostrostrelske puške.

Ko sem se z družino tretjič preselil v Malo Globoko, so vsi moji tamkajšnji kolegi igrali igrico Call of Duty 2, ki je ravno tedaj bila aktualna. Začela se je tudi doba širokopasovnega interneta, tako da je bil to pravi bum. Cela Slovenija jo je igrala, vsaka slovenska vas pa je imela svoj klan, kot se imenujejo ekipe. Moja se je imenovala KPG, s Kusijem, Benzotom, Suljotom in Markovičem pa smo kot za stavo zmagovali na LAN-partyih širom Slovenije. Sam sem igral pod vzdevkom Ferlo in bil specialist za igranje z ostrostrelskimi puškami.

Na LAN-Partye smo hodili tudi izven Slovenije. Trikrat smo bili v Zagrebu, enkrat smo odšli v Punat, igrali smo tudi v Pragi. To je bilo pravo potovanje. Na Češko nas je peterica odpotovala z mojim Seatom. Tam smo ostali tri dni. Imeli smo sponzorje, ki so nam plačali vse, tudi računalnike, le gorivo je bil naš strošek.  

PRENOS 3. ŠTEVILKE REVIJE DEVETKA
Osa pika