Show menu

MEGA INTERVJU: Sebastjan Sovič

1. 5. 2017
Sebastjan Sovič je nekdanji levokrilni rokometaš, ki je večino igralske poti preživel v RK Gorenje Velenje. Vztrajnost in trud sta ga pripeljala tudi do dresa z državnim grbom, ki ga je oblekel 25-krat in v reprezentanci zabil 28 golov. Leta 2010 je ustanovil lastno rokometno šolo, v kateri s svojimi pomočniki danes z rokometom spoznava najmlajše rodove. 

V tej sezoni je je njegova rokometna šola začela še tesneje sodelovati z velenjskim klubom. O tem in še marsičem drugem je beseda stekla v posebnem pogovoru za magazin 9ka.


Kako ste prišli do ideje, da ustanovite lastno rokometno šolo?

Zadal sem si cilj, da ustanovim šolo, v kateri bodo imeli otroci iz Šoštanja in njegove okolice možnost spoznavati rokomet. Želel sem ga približati mlajšim, sploh glede na dejstvo, da je v Šaleški dolini rokomet izjemno popularen in uspešen šport. Iz naše šole prihaja Tadej Mazej, ki občasno tudi že nastopi za člansko ekipo Gorenja Velenja.


Kako je šola rasla od ustanovitve leta 2010?

Idejo smo začeli uresničevati na Osnovni šoli Šoštanj. Prvo sezono smo začeli z 18 rokometaši, z leti pa smo z delom v naše vrste pridobivali vse več otrok, razširili pa smo se tudi na podružnico, OŠ Topolščica, v Škale, kasneje pa še v šolo na Vinsko goro, OŠ Mislinja, OŠ Gorica in Gustava Šiliha. Lansko jesen smo šli še na Savinjsko, v Mislinjo in v Nazarje, pred leti pa smo poskušali tudi v Ljubnem. S šolo smo uspeli zajeti lep del našega konca države, a veselimo se tudi že novih izzivov.


Kako se soočate z rastjo vaše rokometne šole?

Z vsakim dodatnim učencem je tudi dela posledično več, vendar pa so to za zdaj sladke skrbi. Baza otrok je res velika. Pri nas trenira okoli 180 nadobudnežev in tudi organizacijsko postaja vse skupaj bolj in bolj zahtevno. Največje težave so, jasno, povezane s financami, a največ težav je dejansko s kadri. Sam sem si pred začetkom delovanja zadal eno samo pravilo, in sicer, da na svojo stran pridobim izjemno dobre ljudi, ki so zelo dobro strokovno usposobljeni ter si hkrati morajo želeti dela z otroki. To je namreč delo, ki je prav posebno. Ne gre za delo pravih trenerjev, saj morajo strokovnjaki z otroki vzpostaviti predvsem dober odnos in nato v takem duhu tudi delati z njimi. Zelo sem zadovoljen, da smo pred začetkom te sezone začeli še tesneje sodelovati z Rokometnim klubom Gorenje Velenje, saj nam ta pomoč ogromno pomeni. Naši otroci imajo še boljše pogoje za delo, pa tudi, ko odhajajo iz naše šole, lahko brez težav opravijo prehod v vrhunsko urejen klub.


Kje je največji poudarek v vaši rokometni šoli?

Otrokom od šestega do 13. leta oziroma tudi tistim, ki z nami ostanejo vse do konca osnovne šole, omogočamo, da v okviru učenja rokometa prek raznih iger pridobivajo pomembne gibalne izkušnje, razvijajo koordinacijo in orientacijo v prostoru, natančnost, gibljivost ter pripravljajo svoje telo na kasnejši razvoj moči, hitrosti in vzdržljivosti. Seznanjamo jih tudi z igranjem rokometa, tako da se vedno prek igre učijo streljanja na gol, podajanja, lovljenja, vodenja žoge, preigravanja ter osnov igre v obrambi. Pripravljen imamo načrt, ki mu sledimo. Tako skušamo otroke pravilno razvijati, še posebej skozi prva obdobja mladostništva v osnovni šoli, kasneje pa jih napotimo v klub, v katerem delajo po programu, ki ga zastavijo tamkajšnji trenerji.


Glede na to, da ste bili tudi sam rokometaš, kako so se vaši začetki razlikovali od teh, ki jih danes nudite otrokom v rokometni šoli?

Sam sem se z rokometom prvič srečal kar precej pozno. Začel sem v četrtem razredu, torej današnjem petem razredu, imel pa sem veliko srečo. Tja, kamor sem odšel, je bil moj učitelj telesne vzgoje namreč gospod Miro Požun, ki me je tudi usmeril v RK Gorenje Velenje. Z nami na šoli je takrat delal tudi pokojni Ivo Gargorič, ki je bil pravi rokometni navdušenec. Tako sem imel odlično izhodišče za nadaljnjo športno pot. Ko sem prišel v Velenje, sem bil deležen velike podpore družine, ki mi je vselej stala ob strani. Tudi v Gorenju sem imel ob sebi izredno dobre trenerje, od katerih sem se ogromno naučil, kar je, vsaj po mojem mnenju, tudi najbolj bistvenega pomena pri razvoju otrok.


Kaj se je v zadnjih letih spremenilo pri delu z mladimi?

Predvsem je povsem drugačen način življenja. Ko sem sam hodil v osnovno šolo in se po pouku vrnil domov, šolske torbe nisem odnesel v hišo. Pustil sem jo pred vhodnimi vrati in odšel na igrišče, kjer smo s prijatelji igrali nogomet ali pa katerega od preostalih športov. Bilo smo športno aktivni. Dandanes so računalniki, tablice, konzole, aplikacije in podobne stvari velika ovira pri gibanju otrok. Podatek, ki vam ga bom zaupal, je morda kar nekoliko skrb vzbujajoč. V vseh letih od ustanovitve rokometne šole opažamo, da v našo šolo v zadnjih letih prihajajo precej manj motorično sposobni otroci, kar sam absolutno pripisujem temu, da se premalo gibljejo. To je velika razlika v primerjavi z mojimi začetki. Motorično sposobni otroci lažje opravljajo vaje, ki jih počnemo in se jih hitreje tudi naučijo.


Kako bi opisali sodelovanje me RK Gorenje Velenje in vašo rokometno šolo?

Z Gorenjem smo sodelovali že prej. V velenjski klub je iz naše rokometne šole že odšlo kar nekaj igralcev, a pred začetkom te sezone nikoli ni bilo pravega sodelovanja. Lani nas je, po tem, ko se je pridružil RK Gorenje Velenje, k sodelovanju povabil Matej Avanzo in po temeljitih in dolgotrajnih pogovorih s predsednikom kluba Milanom Mežo in Matejem smo prišli do sklepa, da bi bilo za vse dobro, da ta bazen otrok v našem okolišu razširimo in da skušamo iz tega skupka pridobivati nove, zanimive igralce ter potencialne nove člane RK Gorenje Velenje. S klubom smo se dogovorili za triletno sodelovanje, dogovorjeni pa smo, da naša rokometna šola deluje povsem samostojno. RK Gorenje Velenje se tako v naše delo ne vtika, dobiva pa zanimive mlade rokometaše, ki kažejo potencial. Hkrati nam klub iz Velenja finančno pomaga, tako da veliko lažje izpolnjujemo svoj program dela. Sodelovanje je tako za zdaj zelo dobro.


Kako gledate na razvoj rokometa v naši regiji?

Menim, da bi se za razvoj dalo narediti več, kot se je doslej. Velenje z okolico premore veliko otrok, velik potencial, iz katerega bi moral klub pridobivati igralce. Če pogledamo rezultate mlajših selekcij in članov, vidimo, da smo pri tem nekoliko zaspali, a potrebno je poudariti, da so se v zadnjem letu stvari drastično izboljšale. Pot in usmeritev, ki si jo je zadalo novo vodstvo RK Gorenje Velenje, je zagotovo prava. Velenje, ki je vselej imelo zelo dobro rokometno šolo, potrebuje domače igralce. To je osnova za polno dvorano in pravo pripadnost klubu. Prva ekipa resda potrebuje kakovostne posameznike, a obenem tudi mlade upe. Vsi vemo, da je situacija v slovenskem športu trenutno takšna, da si vrhunskih igralcev klubi ne morejo privoščiti. Zato je potrebno delati z domačimi fanti.

BREZPLAČEN PRENOS CELOTNE REVIJE 9KA
Osa pika