Show menu

MEGA INTERVJU: Marko Oštir, pomočnik trenerja članske ekipe Gorenja Velenja

18. 2. 2017

Uspehi ekipe so odvisni tudi od dela strokovnega štaba. Za vsakim glavnim trenerjem stoji dober pomočnik. V Gorenju Velenju to vlogo opravlja Marko Oštir, nekdanji rokometni reprezentant, ki je na športni poti dosegel zavidljive rezultate.


Poleg tega, da je z dvema različnima ekipama postal slovenski prvak, je osvojil Ligo prvakov in bil član slovenske reprezentance, ki je na domačem evropskem prvenstvu osvojila srebrno medaljo. Z izbrano vrsto mu je uspelo tudi tisto, o čemer mnogi uspešni športniki lahko le sanjajo – nastopil je na olimpijskih igrah. Danes svoje znanje in neprecenljive izkušnje uspešno prenaša na naslednike.


Kdo te je »okužil« z rokometom?

Z rokometom sem se začel ukvarjati predvsem po zaslugi mojega brata Benjamina, ki ga je prav tako treniral. Vse se je začelo v 4. razredu osnovne šole, ko smo se z družino iz Topolšice preselili v Velenje. Že takrat je bil, tako kot je danes, rokomet najbolj popularen šport v mestu. Tako rekoč oba razreda, moj in bratov, sta trenirala rokomet. Takrat smo trenirali zjutraj in popoldan, saj je šola potekala po izmenah.


Sta imela z bratom kakšne dvoboje?

Ker je brat starejši, je bil tedaj tudi močnejši in večji, zato sem se vedno želel dokazovati in z njim tekmovati. Na igrišču in ulici smo večkrat najprej igrali tudi nogomet in košarko. Ker sem imel zdravo konkurenco že v družini, v kateri sem se želel vedno znova dokazovati proti bratu, je iz tega izhajala tudi moja kasnejša borbenost na igrišču.


Igralsko športno pot si preživel na mestu krožnega napadalca.

Bil sem za glavo večji od vseh soigralcev ter obenem tudi bolj neroden, sem v igri na zunanjih položajih delal veliko škode. Tako so me poslali na črto. To se je zgodilo pri Ivanu Vajdlu. V mojih mlajših letih je vladal trend nižjih krožnih napadalcev. Na tem položaju se je znašel tudi moj brat, ko pa sem med člane prešel jaz, so se smernice začele obračati k močnejšim in višjim igralcem. A kasneje se je spremenilo tudi to. Ob koncu športne poti sem bil že sam malce majhen (smeh).


V igralski karieri se ti je pripetilo precej zanimivih dogodivščin …

Ena izmed teh se je zgodila na tekmi proti Kopru, če se prav spomnim, v sezoni 2008/09, ko smo postali državni prvaki. Včasih je bilo tako, da te je sodnik za bolj grob prekršek najprej opozoril, potem si dobil rumeni karton, nato pa dvominutno kazen. Imeli smo navado, da smo tekmecu takoj pokazali, kdo je gospodar na igrišču. Ko so Koprčani prišli na gostovanje v Velenje, sem v prvi obrambni akciji storil prav to. Očitno nekoliko preveč intenzivno, saj sva oba z Mirkovićem konec tekme dočakala izven igrišča. Jaz z rdečim kartonom na tribuni, on pa na nosilih nezmožen za igro. Kasneje sva bila soigralca in se temu pripetljaju še večkrat nasmejala.


Menda so te nekoč tudi pozabili.

Ne vem natančno, od kod smo se peljali, spomnim pa se, da je bilo zelo mrzlo. Ustavili na počivališču na Lukovici. Na stranišče sem odšel samo v puloverju. Vse dokumente, telefon, tudi oblačila sem pustil v avtobusu. Ko sem se vrnil na parkirišče, sem videl, da avtobusa ni več in takoj vedel, da so me soigralci pozabili. Ker nisem imel telefona, sem prosil uslužbenko bencinskega servisa, da mi ga je posodila. Poklical sem ženo – njena telefonska številka je edina, ki jo znam na pamet – , ona pa je nato poklicala naprej ekipo in jih opozorila, da jim na avtobusu nekdo manjka. Vrnili so se pome (smeh). 


Preselil si se tudi k današnjemu velikemu rivalu v Celje. Si kdaj zaradi tega prestopa imel kakšno slabo izkušnjo?

Nikoli. Klub iz Celja je v mojih časih predstavljal korak naprej v športni poti, igranje na višji ravni. To je bila ambicija vsakega rokometaša, saj Gorenje do takrat še ni bil prvak. Prvo leto po mojem prestopu so naslov prvaka osvojile Prule 67, v moji zadnji sezoni v Celju pa smo osvojili trojno krono – bili smo državni in pokalni prvaki ter zmagovalci Lige prvakov. V tem obdobju je tudi Gorenje doživelo izjemno hiter napredek, zato sem se vrnil v Velenje. Želel sem si, da bi postal državni prvak tudi z matičnim klubom. Želja se mi je uresničila v moji zadnji sezoni 2008/09. Na dejstvo, da sem postal prvak z dvema kluboma, sem zelo ponosen.


Predstave so te popeljale tudi do reprezentančnega dresa.

Igranje za reprezentanco je bila moja velika želja. Do tega me je pripeljalo veliko odrekanja. Želja se mi je uresničila leta 2001, in sicer pri 24 letih.


Mnogi lahko le sanjajo o olimpijskih igrah, ti pa si imel čast izkusiti to tekmovanje. Kako je bilo v Grčiji?

Leta 2004 sem se udeležil olimpijskih iger v Atenah. To so bile sanje, za katere si niti približno nisem predstavljal, da se mi bodo kadarkoli uresničile. Zelo vesel in ponosen sem, da sem lahko predstavljal Slovenijo na tekmovanju vseh tekmovanj. Takrat je večina reprezentantov igrala v slovenskih klubih, olimpijske igre pa so očitno bile za nas malce prevelik zalogaj, nismo zdržali tega ritma. V veliki želji smo pregoreli. To se je poznalo predvsem na nosilcih igre, ki niso več mogli igrati na ravni državnega prvenstva ali Lige prvakov.


Katere reprezentančne prigode ne boš nikoli pozabil?

Ko smo se v Novi Gorici pripravljali na domače evropsko prvenstvo, smo trenirali tako 31. decembra dopoldan kot tudi 1. januarja popoldne. Za novo leto smo skupaj nazdravili, obiskale so nas lahko boljše polovice. Na prvenstvu nato nisem igral, bil pa sem ves čas zraven kot rezerva in tudi prejel medaljo. Selektor je tedaj lahko prijavil le 14 igralcev, v čakalnici pa nas je na morebitno menjavo čakalo kar nekaj.


Kdaj je prišlo do točke, ko si si rekel, da je dovolj?

To mi je sporočilo telo. Če bi lahko, bi igral še naprej. Ko sem se vrnil iz Maribora, sem bil zelo motiviran, moja želja po igri je bila zelo velika, a sem opazil, da vseh naporov ne zmorem več. Nisem imel hujših težav s poškodbami, a sem v primerjavi s tudi za 10 let mlajšimi soigralci potreboval veliko dlje časa za regeneracijo. Dajali so mi veliko energije, a nisem mogel slediti napornemu ritmu. Vselej sem igral veliko, imel pomembno vlogo v ekipi, prav tako veliko minutažo. Ko enkrat ni bilo več tako, sem se odločil, da se poslovim od igranja rokometa.


Zakaj si se podal v trenerstvo in ne v kakšne druge vode? Na primer, da bi bil agent ali kaj podobnega …

Nikoli nisem imel agenta. Ko sem še igral, je bila to redkost, vse sem si urejal sam. V tej vlogi se tako nisem videl. Me pa je mikalo trenerstvo. Kot igralec sem v obrambi igral na poziciji tri – bil sem tisti, ki vodi obrambo –, in že takrat sem na svoj način vodil soigralce. V tej vlogi sem se dobro počutil. Prav tako sem v karieri imel veliko trenerjev, od katerih sem se ogromno naučil. Po najboljših močeh se sedaj trudim vse skupaj prenesti na mlajše. 


Meniš da ste dandanes trenerji dovolj potrpežljivi z mladimi rokometaši?

Smo zelo potrpežljivi, je pa res, da je danes drugače, kot je bilo nekdaj. Ko sem začel igrati za člansko ekipo, je bila konkurenca res velika in si se moral zelo dokazovati. Prav tako si moral biti zelo dober že v mlajših selekcijah. Vedno se je bilo potrebno najprej dokazati v obrambi, šele nato v napadu. Mislim, da sva iz moje generacije, s katero smo postali kadetski državni prvaki, v članski ekipi zaigrala le dva. Včasih si pred prihodom med člane imel za seboj večjo »kilometrino«. Danes 18-letnikom veliko manjka do res dobrega igralca, pa vsi že igrajo v prvih postavah in imajo vidne vloge v ekipah. Nekoč so boljši klubi kupovali renomirane, kakovostne igralce, danes pa se je trend obrnil. Celje in Gorenje, denimo, v svoje vrste vabita mlade, perspektivne igralce, zato moramo biti trenerji še toliko bolj potrpežljivi. Ko pa ti fantje postanejo boljši in napredujejo, za tem hitro odidejo v tujino. Včasih je bilo veliko ekip zares kakovostnih, četudi so bili klubi manjši. Tudi oba najboljša slovenska kluba sta v gosteh znala izgubiti proti Ormožu ali Trbovljam.


Kaj ti je v novem poklicu najbolj všeč?

Všeč mi je, da lahko svoje izkušnje prenašam na mlajše igralce ter kasneje, ko se z ekipo pripravljam, vidim, da nam je nekaj uspelo. Velikokrat razmišljam, kaj bi moje moštvo lahko naredilo bolje na naslednji tekmi. To razmišljanje in tudi rešitve želim prenesti dalje. Od postavitve v obrambi do učinkovite organizacije napada. Že ob koncu igralske kariere sem veliko pomagal pri videoanalizah, katerih se poslužujem še danes. Pregledam veliko število tekem, na katerih lahko opazim podrobnosti, ki jih potem predstavim igralcem.


Kakšne so tvoje ambicije v trenerstvu?

V prihodnosti si želim postati samostojni trener, a trenutno še ni čas za to. Sedaj v Gorenju Velenju opravljam funkcijo pomočnika trenerja, kar mi ustreza. Moji glavni nalogi sta video analiza in pomoč glavnim trenerjem.


Verjetno te velika večina pozna kot pomočnika Boruta Plaskana, manj pa jih ve, da skrbiš tudi za podmladek.

S treniranjem otrok sem začel v tej sezoni. Pomagam v Rokometni šoli Sebastijana Soviča. Razlog za to je predvsem ta, da to rokometno šolo obiskuje tudi moj sin. Ko ga pripeljem na trening pri drugih vadbenih skupinah pomagam, da tam zgolj ne čakam na konec. To je zame zelo dobra izkušnja. Delo z otroki je prijetno, a obenem zahtevno. Popolnoma drugače je, ko skušaš nekaj razložiti odraslemu profesionalcu. Odprl se mi je nov pogled na rokomet.


S katerimi skupinami otrok delaš?

Poučujem prve in druge razrede ter skupino petošolcev. Tukaj se kot prvo držim smernic, ki jih ima Sebastijan Sovič v svoji šoli, to so učenje prvin malega rokometa ter bistvo, naučiti otroke imeti rade rokomet tako, da se na treningih zabavajo. Otroke je potrebno privabiti v telovadnice in na igrišča, stran od televizije in računalnika. Če gre, pa na treningih vpeljemo tudi rokometne elemente. Je pa to za zdaj vendarle le igra.


Če bo šlo vse po načrtih, te čaka izobraževanje za najvišji trenerski naziv Master Coach, kajne?

Master Coach je najvišja stopnja izobrazbe, ki jo lahko rokometni trener pridobi. Sedaj imam opravljeno tretjo stopnjo, ki mi trenutno dovoljuje, da vodim ekipe na vseh ravneh tekmovanja, tudi v Ligi prvakov. A to naj bi se kaj kmalu spremenilo, zato se bom udeležil tega izobraževanja. Ni namreč nujno, da ima to licenco glavni trener, pač pa jo mora imeti nekdo na klopi ekipe ali reprezentance. Izobraževanje je razpisala hrvaška rokometna zveza. Da se lahko nekdo prijavi, mora izpolnjevati določene kriterije. Med drugimi mora imeti opravljeno srednjo šolo ter 3. stopnjo izobraževanja za trenerja. Če se bo prijavilo dovolj kandidatov, bo to izobraževanje potekalo v času evropskega prvenstva na Hrvaškem leta 2018.


Kako gledaš na razvoj kluba skozi leta?

Rokometnemu klubu Gorenje sem se pridružil pri desetih letih. S krajšimi premori sem v klubu prisoten že skoraj trideset let. Klub je v tem času, v vseh pogledih močno zrasel. Vesel sem, da je rokomet šport številka ena v Velenju. Ponovno se dobro dela tudi na področju mlajših selekcij, pri katerih smo v preteklosti morda malce zaspali. Članska ekipa je izjemno zrasla. Gorenje je že od nekdaj skupaj s Celjem v vrhu slovenskega rokometa. Raven, na kateri se ta igra danes, je veliko višja, kot je bila v časih mojega igranja. Upam, da se bo v takem ritmu nadaljevalo. Morda se v Velenju niti ne zavedamo, kako dober klub imamo in kakšne uspehe žanjemo. Vse to moramo ceniti in stremeti k nadaljnjemu napredku. 


Sin Mark stopa po tvojih stopinjah. Si ga ti vpeljal v rokomet ali se je odločil sam?

Doma ga nismo želeli siliti v rokomet. Najprej je sicer treniral plavanje, a smo ga, ko je izrazil željo po igranju rokometa, vpisali najprej v krožek, nato pa še v rokometno šolo. Veseli me, da kaže veliko željo in strast do tega lepega športa. Upam, da bo v športu užival, da se bo razvil v zdravega odraslega fanta, ki se ne bo posvečal le tehnologiji. Na tekmah sina seveda spremljam. Pri teh letih gre sicer predvsem za igro in ne nekaj resnega, a mu kdaj pa kdaj doma dam kakšen nasvet. Seveda si tudi podajava žogo, na primer v dnevni sobi ali pa zunaj na igrišču. Zelo sem vesel, da si deliva strast do rokometne žoge.


Slišali smo, da imata z ženo posebno tradicijo, ko so v igri dolga gostovanja.

Za moje uspehe v karieri gredo seveda velike zasluge tudi moji ženi Urški, ki me že 15 let intenzivno podpira na vsakem koraku. Stala mi je ob strani takrat, ko je bilo najlepše, pa tudi takrat, ko ni šlo vse po načrtih. Ko smo šli na gostovanja, mi je vedno naredila »pohančke« in jim dodala kako lepo misel. Velikokrat so se mi fantje zato smejali, a to je neka najina tradicija. Še vedno me »pohančki« čakajo, ko grem na kakšno daljšo pot.


Kakšna je tvoja naloga v članski ekipi?

Na vseh treningih pomagam pri izvedbi treninga in svetujem igralcem. Skrbim tudi za video analizo ter pripravo na tekmeca. To pomeni, da se pred vsako tekmo usedem in pogledam posnetke treh do štirih tekem, pripravim nek izrez njihovih napadalnih in obrambnih akcij, ki jih z igralci pred tekmo pogledamo. V domačem prvenstvu fante dobro poznam in ni takih težav z analizo, a v tej sezoni je tu še Liga SEHA Gazprom, v kateri je še več ekip, ki jih ne poznam dobro, zato mora biti analiza toliko bolj natančna.


Podjetje Gorenje že dolga leta spremlja rokometni klub. Kako ti vidiš podporo glavnega sponzorja?

Vsi člani rokometnega kluba smo lahko veseli, da nas podpira tako uspešen sponzor, kot je Gorenje. Še posebej dandanes, ko je gospodarska situacija težavna. Brez take podpore, kot jo dobivamo pri Gorenju, bi bilo težko. Želim si, da bi uspešno sodelovali tudi v prihodnje, kajti brez njega bi bil rokomet v Velenju na veliko nižji ravni.


Kakšni so tvoji cilji v tej sezoni?

Želim si, da bi v Ligi SEHA Gazprom ostali vsaj na trenutnem mestu, kar se tiče državnega in pokalnega prvenstva pa, da bi Celju čim bolj otežili pot do osvojitve lovorik. Vem, da bomo s fanti na odločilnih tekmah prikazali največ, česar bomo sposobni, in upam, da bo to dovolj za osvojitev vsaj ene lovorike.

 

Kako se po tvojem mnenju razvija rokomet v Sloveniji in globalno?

Nemogoče je zgrešiti usmeritev, da so rokometaši vse hitrejši, močnejši in že pravi atleti. Zdi se mi, da slovenski rokomet, s tem mislim celotno slovensko ligo, na žalost nekoliko padel. Določeni rokometni centri se zdaj sicer prebujajo, a menim, da imamo še ogromno rezerv. Če bomo želeli imeti močno Gorenje in Celje, moramo imeti tudi močne sredine, ki pa na žalost trenutno niso to, kar bi lahko bile. Upam, da bodo reprezentančni uspehi dali nek nov elan in energijo. Ne le igralcem, ampak tudi klubom, da bi vlagali v mlajše selekcije. V majhni državi, kot je Slovenija, je vsak talent izjemno pomemben. Da bomo v prihodnosti lahko konkurenčni tako v Evropi, kot tudi v svetu, moramo zanj skrbeti ter vlagati v njegov razvoj.

INTERVJU JE BIL OBJAVLJEN V REVIJI 9KA, KI SI JO LAHKO BREZPLAČNO PRENESETE S KLIKOM NA TA NAPIS.
Osa pika