Show menu

MEGA INTERVJU: Niko Medved, kapetan Gorenja Velenja

20. 12. 2016

Niko Medved se za rokometno žogo že od malih nog podi v dresu RK Gorenje Velenje. Rokometaš, ki se najbolje znajde na položaju levega krila je v članskem moštvo debitiral pri 17 letih in sodeloval pri vseh največjih uspehih kluba, danes pa uspešno nastopa tudi v vlogi kapetana.


Niko je za decembrsko izdajo revije 9ka spregovoril v obširnem intervjuju. Celotno revijo si lahko prenesete s povezave na dnu strani. 


Član RK Gorenje Velenje si že od malih nog. Kako se spominjaš začetkov v rokometu?

Najprej smo se z rokometom seveda srečali v osnovni soli, nato pa so nas nekaj povabili na trening v Rokometni klub Gorenje Velenje. Takrat sem vzljubil to igro in tako je še danes. Spominjam se, kako smo s prijatelji vsak dan hodili v šolo z dvema torbama – ena je bila šolska, druga pa za trening. Takoj po koncu pouka smo odhiteli v Rdečo dvorano na trening. Vse to se je povrnilo, ko me je pri 17 letih v člansko ekipo poklical Ivica Obrvan.


Si se preizkušal tudi v kakšnem drugem športu?

Starša sta me od malih nog vzpodbujala, da se preizkusim v čim več različnih aktivnostih. Tako sem kot v mladih letih treniral nogomet, košarko, karate, plavanje, rokomet in še kaj bi se našlo.

 

Si že od nekdaj želel biti rokometaš?

Če ne bi postal poklicni rokometaš, bi najverjetneje bil pravnik. 


Kako se spominjaš debija v članski ekipi?

Prvo člansko tekmo sem odigral pri 17 letih in dosegel dva gola. Veselje je bilo veliko. Že od malih nog sem si želel zaigrati za domače člansko moštvo, nato pa se ti kar naenkrat sanje začnejo uresničevati. Občutke, ki te prevzamejo v tistih trenutkih, si bom zapomnil za vedno.


Kako se je v teh letih, odkar si član velenjskega kluba, ta spreminjal?

Razvoj kluba je v tem času potekal postopoma. Kar se tiče rezultatov, so se v tem obdobju dosegali najboljši dosežki. V organizacijskem vidiku, pa mislim da je klub trenutno na visoki ravni in še vedno raste.


Z Gorenjem si že bil državni prvak, sedaj pa je Celje nepremagano že več kot 1000 dni. Kako doživljaš to obdobje?

Ob vsem naslovih državnega prvaka sem bil del članske ekipe. Poleg državnih naslovov so tu še Superpokal, osmina finala Lige prvakov, finalni turnir in finale Pokala EHF ... Na dejstvo, da sem bil prisoten pri vseh največjih uspehih našega kluba, sem zelo ponosen. Trenutno je za nami daljše obdobje, v katerem nam nikakor ne uspe premagati rivalov iz Celja. Ampak tudi ta niz bomo s fanti zasukali v naš prid!


Nazadnje te je selektor Veselin Vujović uvrstil med rezerve za reprezentančno akcijo.

O širšem reprezentančnem seznamu ima vsak svoje mnenje, tudi jaz. Uvrstitve v izbrano vrsto bi bil zelo vesel, zato bom tudi v prihodnje trdo treniral in se trudil. Kaj več pa o tem raje ne bi …


Kakšna se ti zdi nova usmeritev kluba in delovanje novega vodstva?

Mislim, da klub z novo usmeritvijo deluje v pravi smeri. Nekoliko več je dogajanja, popestritve na tekmah, promocijskih aktivnosti … Klub je pripravil tudi odmeven flash mob, pojavila se je podoba maskote ose Pike. Vse to pripomore k prepoznavnosti in rasti kluba, kar je vsekakor pozitivno.


Kakšne cilje imaš v tej sezoni kot posameznik in kaj si želiš z ekipo?

V tej sezoni si  želim državnega in pokalnega naslova ter, jasno čim višje uvrstitve v Ligi SEHA Gazprom. Gledano z lastne perspektive si želim boljših predstav na vsaki tekmi v vseh tekmovanjih ter da bi s tem ekipi v kar največji meri pomagal do želenih ciljev.


Kakšni so tvoji rituali pred tekmo?

Pred začetkom dvoboja imam rad predvsem mir, da se lahko dobro pripravim. Imam nekaj manjših ritualov, ki pa jih bom zadržal zase.


Kako se razlikujeta vlogi igralca in igralca kapetana?

Kot kapetan se počutiš odgovornega za celotno ekipo. Si tudi vez med trenerjem in igralci ter vodstvom kluba in igralci. V tej sezoni imamo v ekipi tudi kar nekaj mladih igralcev, ki kdaj potrebujejo dodaten nasvet, kakšno vzpodbudo ali pomoč. Tukaj sta tudi Alem Toskić in Matjaž Brumen, ki s svojimi izkušnjami veliko pripomoreta.


Za kaj kot kapetan skrbiš v ekipi?

V ekipi imamo interna pravila, za katera skrbim, da se jih vsi igralci držijo. Četudi zaradi tega kdaj pride do slabe volje.


S fanti imate pripravljen poseben »fond«, v katerem se zbira denar ob »prekrških«.

V primeru kršenja internih pravil imamo predpisane kazni. Letos se je v našo »kasico«, kot jo imenujemo, nabralo že kar nekaj denarja, tako da smo bili kar »pridni«. Sem sodi vse – od zamujanj na treninge in sestanke, pozabljanja opreme, izključitve zaradi ugovarjanja sodnikom, neurejenosti garderobe in še veliko drugega ... Kazni s ponavljanjem tudi rastejo. V ekipi je nekaj posameznikov, ki še nikoli niso plačali kazni, je pa tudi nekaj takšnih, ki so stalne stranke (smeh). O imenih raje ne bi, prepuščam vaši domišljiji, da ocenite, kdo največkrat kaj pozabi oziroma ušpiči.  

 

Kateri je bil najtežji trenutek na tvoji športni poti?

Zagotovo tisti, ko se mi je po šestih mesecih odsotnosti z igrišča in z mislijo, da je rehabilitacija zaključena, na prvi prijateljski tekmi huda poškodba ponovila. Nato sem izvedel, da bom moral ponovno na operacijo ter da bo rehabilitacija še daljša od prve. Tako sem bil iz rokometnih igrišč odsoten skoraj leto in pol. In to ravno okoli 19. in 20. leta, ko igralec najbolj potrebuje igranje tekem in treninge. Res sem moral veliko nadoknaditi. Da sem se sploh lahko vrnil na igrišča, je bilo potrebno veliko moči – psihične in telesne. Pri tem mi je bila stalno v oporo moja družina, za kar sem ji zelo hvaležen. Imel pa sem podporo tudi v klubu ter pri takratnih trenerjih, za kar sem resnično hvaležen tudi njim!


Ekipa Gorenja ima trenutno precej težav s poškodbami. Si že bil kdaj priča tolikšnim težavam?

Trenutno zdravstveno stanje v naši ekipi je zelo slabo. Ampak tako pač je. Poškodbe vedno pridejo v nepravem času. Zato moramo tisti, ki smo sposobni igrati, na igrišču prikazati še več.


Imaš športnega vzornika?

Moj športni vzor je Michael Jordan. Že kot otrok sem imel po stenah razobešene njegove posterje. Je enostavno eden najboljših športnikov vseh časov.

 

Zaradi tega spremljaš tudi košarko?

Rad spremljam vse športe. Ogledam si tudi kakšno dobro tekmo Lige NBA ali nogometni El Classico, zaradi katerega imamo včasih v garderobi dvoboje, odvisno, seveda, od tega, kdo zmaga.

 

Je bil tudi današnji trener Borut Plaskan tudi kdaj tvoj vzor?

Borut Plaskan je legenda velenjskega kluba in velik človek. Z njim ob boku mi na žalost ni uspelo zaigrati, saj sva se časovno ravno za malo zgrešila. On je namreč zaključeval kariero, jaz pa sem prihajal v člansko moštvo.


Kaj te sprošča, kakšni so tvoji hobiji?

Prosti čas najraje izkoristim za ogled kakšnega dobrega filma, za druženje z družino in prijatelji ali za sprehod s psom. 


Leto 2016 se počasi izteka.

Bralcem 9ke bi sporočil, da naj nas še naprej vzpodbujajo ter prihajajo na tekme v Rdečo dvorano, saj nam je z njihovo podporo veliko lažje. Vsem navijačem in podpornikom kluba bi zaželel mirne in blagoslovljene praznike ter vse dobro v letu 2017.

PRENOS CELOTNE DECEMBRSKE ŠTEVILKE REVIJE 9KA
Osa pika