Show menu

MEGA INTERVJU: Borut Plaskan

3. 12. 2016

Ko stopiš v velenjsko rokometno trdnjavo na vzhodni steni ne moreš mimo velikega rumenega dresa, na katerem se bohoti legendarna Gorenjeva sedmica. Pod njo se je podpisal Borut Plaskan, ki je dolgih 19 sezon nosil dres članske ekipe, skupaj pa v klubu odigral še sedem sezon več. Bil je član prve slovenske rokometne reprezentance, v njenem dresu pa zbral 48 nastopov in zabil 53 golov.


Po končani igralski poti se je Plata, kot ga kličejo prijatelji, hitro prelevil v trenerja. "Bolj na prigovarjanje drugih," kot sam pravi, a mu za to nikoli ni bilo žal. Večino časa je deloval kot pomočnik trenerja, po kratki lanskoletni decembrski epizodi pa od začetka oktobra 2016 znova nastopa v vlogi glavnega strokovnega vodje črno-rumenih.


Trener, ki je letos praznoval 50. rojstni dan, se vedno rad spomni dogodivščin in pripetljajev iz igralskih časov. In teh ni malo. Aktivno športno pot je zaključil pri 36 letih, četudi je večina kolegov iz njegove generacije odnehala tudi desetletje poprej. Morda bi jo zavoljo svoje srčnosti in ljubezni do rokometa podaljšal še za kakšno leto, a je telo prišepnilo, da je dovolj. Sedmica se je po parketu zadnjič sprehodila v predsezoni leta 2003, nato pa v drugačni vlogi krenila novim zmagam naproti.

 

Je bil rokomet vaša prva športna ljubezen?

Ko sem bil še otrok, smo pred blokom, v katerem smo stanovali, veliko igrali nogomet. Sem pa že dokaj kmalu, v 4. razredu osnovne šole, začel trenirati rokomet. Sprva bolj kot hobi, od 5. razreda pa sem se zadeve lotil bolj resno in od takrat dalje niti pomislil nisem, da bi se začel ukvarjati s kakšnim drugim športom.


Kaj vas je pri rokometu pritegnilo?

Moj oče je bil dolga leta predsednik kluba, zato sem že kot otrok z njim hodil na vse tekme, tudi gostujoče, in to me je potegnilo v šport. Rokomet sem vzljubil, to je bila bolj kot ne moja edina opcija.


Kako se spomniš svojih rokometnih začetkov? Kakšna anekdota?

Ko smo še trenirali na zunanjem asfaltnem igrišču v Šoštanju pri Miru Požunu, smo se učili osnovnih rokometnih prvin. Ponosen sem, da je bila naša generacija, predvsem po trenerjevi zaslugi, zelo dobro tehnično podkovana. Po vsakem treningu pa smo tekli šprint doštop placa in tekmovali, kdo se bo prej vrnil v Velenje. Včasih smo za prevoz uporabljali tudi kolesa, to so bili drugi časi. Na treninge smo vedno hodili z veseljem, nič nam ni bilo težko.


Vaše primarno igralno mesto je bilo levo krilo.

V mlajših kategorijah pa vse do članov sem igral na položaju levega krila, kasneje sem se v članski kategoriji po sili razmer prelevil v srednjega zunanjega igralca. Na tej poziciji sem nato igral zadnjih pet, šest sezon in se tudi tam dobro počutil.


Kaj vas je pri igranju rokometa skozi dolgo kariero gnalo naprej?

V tistih časih smo imeli rokomet zelo radi. Ni nam predstavljal le športa, pač pa je šlo za druženje, prijateljstvo tudi izven igrišč. Marsikaj smo s soigralci tudi ušpičili. V bivši Jugoslaviji je večina rokometašev po končanem študiju prenehala igrati. A potem so se zgodile spremembe, Slovenija se je osamosvojila, prišla je nova era, dobili smo priložnosti za nastopanje v evropskih pokalih. Sezone so se kar vrstile, vztrajal sem celo do 36. leta, česar si v mladosti nisem mislil niti v sanjah. Večina rokometašev moje generacije je aktivno športno pot končala 10 let poprej.


Se še spominjate svoje zadnje tekme v Gorenjevem dresu?

Seveda, prav dobro! Poslovilno tekmo sem odigral na tradicionalnem Jarnovičevem memorialu, igrali smo proti Prulam. Vsaka športna pot se enkrat konča.


Kaj je bilo tisto, ki vas je pripeljalo do tega, da ste obesili športne copate na klin?

Največji »krivec« so bila leta. V karieri nisem imel nobenih težjih poškodb, zadnje sezone pa imel težave z ahilovimi tetivami. Bolečine so bile prisotne po vsakem treningu, tekmi. Nanje sem se že kar malo navadil, četudi je bilo včasih to zelo težko. Za tiste čase sem dolgo vztrajal na igriščih, a menim, da sem kariero končal v pravem trenutku.


Na kaj pomislite, ko vas spomini ponesejo na dolge sezone, preživete v dresu velenjskega kluba?

Spomini so res lepi. Dolgo, kar 19 let, sem nastopal za člansko ekipo. V tem času se je v klubu zamenjalo kar nekaj generacij, vsaka od njih pa je bila nekaj posebnega. V prvih sezonah smo bili nekoliko oslabljeni pri telesni višini in moči, a to nadoknadili s fanatično borbenostjo. Vsak tekmec, ki je prišel v Velenje, je vedel, da ga čaka težka borba in da bo težko zmagal. V ekipi nikoli nismo imeli nekih bombanderjev z zunanjih položajev, nas je pa krasil dober ter borben kolektiv, to so opazili tudi drugi.


Celotno igralsko športno pot ste odigrali za isti klub, kar ni ravno običajna stvar.

Ponudbe za igranje v drugih klubih sem imel, a sem poleg igranja rokometa še študiral in kasneje tudi delal v podjetju Gorenje. Nanj sem bil vedno vezan in že od nekdaj vedel, da se bom, ko končam kariero, posvetil delu v njem. Imel sem vizijo za svoje življenje in če bi šel nekam drugam, bi stik z Gorenjem izgubil. Prav zato mi nikoli ni in ne bo žal, da sem ostal.


Bili ste tudi del slovenske reprezentance. Verjetno je to največ, kar si športnik lahko želel?

Vsekakor! Bil sem član prve slovenske rokometne reprezentance, ko je bila ta po osamosvojitvi naše države šele v povojih. Igral sem tudi na prvi uradni tekmi in bil član reprezentance pet let. Na to obdobje me vežejo le lepi spomini, še posebej, ker je bilo v tistem času resnično čutiti nacionalni naboj. Pa saj smo tudi zdaj ponosni, a v tistih časih smo bili še toliko bolj. Uvodno tekmo smo z reprezentanco igrali v Zagrebu proti Hrvatom, za katere je bil to prav tako prvi dvoboj po odcepitvi od Jugoslavije. Na igrišču smo bili veliki tekmeci, zunaj njega pa še večji prijatelji. Prvo tekmo v domovini smo kasneje odigrali pred polnimi tribunami dvorane Golovec proti Italiji.


Česa se iz časa igranja v dresu z državnim grbom najbolj spominjate?

Vsekakor so to sredozemske igre leta 1993 na jugu Francije. Čeprav je bilo mnogo pomembnih tekem v kvalifikacijah za evropsko ter svetovno prvenstvo, te igre zagotovo najbolj izstopajo. Za Slovenijo je bilo to pomembno tekmovanje, saj so poleg naše reprezentance tam v najmočnejših postavah nastopale tudi nekatere druge države, na primer Hrvaška, Francija in Egipt. Slovenija je tedaj osvojila prvo medaljo, in sicer bronasto. Sam sem imel to srečo, da sem bil na odločilni tekmi v pravem trenutku na pravem mestu ter proti Egiptu dosegel odločilen gol za bron.


Verjetno zanimivih trenutkov v izbrani vrsti ni manjkalo.

Bilo je veliko lepih trenutkov. Zadnji dan sredozemskih iger se je naša tekma začela ob 12. uri, nato pa smo se še isti večer vračali v domovino. Našega uspeha smo bili zelo veseli in ga seveda tudi malce proslavili. Ko smo se zaradi protokola pred odhodom morali obleči v obleke, smo se s soigralci dogovorili, da bomo namesto kravate okoli vratu raje nosili medaljo. Tega nam nihče ni zameril. Ob prihodu na letališče na Brniku nas je pričakalo veliko ljudi, med njimi tudi gospod Miro Cerar, ki nam je čestital ob uspehu.


Igralska pot se je prelevila v trenersko.

Po pravici povedano sem takrat, ko sem končal igralsko kariero, mislil, da si bom od rokometa vzel malce odmora, da se spočijem in začnem novo pot. V podjetju Gorenje, kjer delam še danes, so me hitro pregovorili, da pomagam takratnemu trenerju Ivanu Vajdlu. Vlogo pomočnika sem sprejel, kar se je nato skozi sezone nadaljevalo. Po triletnem odmoru sem na pobudo Branka Tamšeta prišel nazaj na mesto pomočnika, ki sem jo z veseljem opravljal.


Kaj vam pomeni trenerstvo?

Zagotovo je to neka obveza in odgovornost. Delo je treba opravljati z veseljem, saj je drugače bolje, da ga ne. Pridejo obdobja, ko je to delo zelo naporno, a če to delaš rad, potem je tvoj trud poplačan.


Kako bi opisali sebe kot trenerja?

Kot pomočnik sem bil povezava med glavnimi trenerji in igralci. Čutil sem, česa si igralci želijo in kaj jim manjka, te informacije sem potem predal trenerju. Mislim, da sem bil pri tem uspešen. Vsakemu trenerju sem bil lojalen. Vloga glavnega trenerja je precej drugačna. Z vsemi igralci skušam biti v dobrih odnosih, z njimi komunicirati, spoznati njihove osebnosti, psihološko plat. Vsak človek ima drugačne osebnostne lastnosti, se drugače odzove v določenih situacijah. Vloga trenerja je, da to prepozna. Enako je tudi na drugih področjih, ne samo v trenerstvu. V podjetju Gorenje vodim kar veliko skupino ljudi, tudi z njimi moraš najti skupen jezik, da zadeve delujejo.


Kako doma gledajo na vaše športno udejstvovanje?

Moja družina je zakon! Imam dve prekrasni hčeri, starejšo Majo in mlajšo Lano, ter ženo Marjeto, s katero sva skupaj že dolga leta. Vse podpirajo mojo dejavnost in razumejo celotno situacijo. Navajene so napornega ritma, saj ima tudi žena precej zahtevno službo. A če je želja, se da uskladiti vse.


Ste tudi hčerki skušali vpeljati v šport, morda celo rokomet?

V rokomet ne. Maja sedaj končuje študij in je kar vsestranska športnica. Rada igra tenis, smuča, borda. Vidi se, da ima moje gene, četudi kakšnega športa nikoli ni zares trenirala. Lana je stara 10 let in se zdaj ukvarja z baletom in tenisom.


Kakšnega pomena je po vašem mnenju podjetje Gorenje za velenjski rokometni klub?

Vsekakor je podjetje Gorenje steber tega kluba. Brez njegove podpore bi rokometni klub težko deloval amatersko, kaj šele na tako visoki ravni, kot je sedaj. Resnično gre velika zahvala Gorenju, da že toliko let vztraja kot generalni sponzor kluba, brez njega vse skupaj enostavno ne bi bilo mogoče.


Omenili ste že, da ste zaposleni v skupini Gorenje. Kaj točno tam počnete?

Zaposlen sem v Gorenju I.P.C. To je invalidsko podjetje, sicer hčerinsko podjetje Gorenja, v katerem delam na oddelku embalaž za vse Gorenjeve aparate. Delujem kot vodja programa, ki vključuje proizvodnjo, pripravo in tudi razvoj s skupino približno 40 ljudi. Imam odličnega direktorja, ki mi omogoča izostanke zaradi klubskih obveznosti, ko jih potrebujem. Res hvala podjetju, da mi vse to omogoča.


Študirali ste strojništvo. Kako ste usklajevali šolanje in igranje rokometa?

Moj študij se je prav zaradi usklajevanja z rokometom nekoliko zavlekel, vendar sem ga nazadnje le dokončal. Bilo je kar naporno. V tistih časih smo imeli klubski avto, Katrco, s katero sem se vsak dan vozil iz Ljubljane na trening v Velenje in potem nazaj. To je trajalo nekaj let. Ko se je obiskovanje predavanj končalo, je bil urnik malce bolj sproščen in ni bilo toliko vožnje sem ter tja. Ceste so bile tedaj precej drugačne, kot so danes, kar je tudi to oteževalo moja potovanja. Na poteh sem doživel mnogo dogodivščin, na srečo nič slabih.


Kako gledate na današnje usklajevanje šolanja in športa?

Predvsem za naše mlade fantje vem, da študirajo. Tisti, ki ima željo, mu res priporočam, da dokonča šolo. Vsaj srednjo, še bolje pa je vse skupaj nadgraditi s študijem. Če je volja, se da zaključiti vse. V današnjem času je študij precej lažje predvsem zato, ker se ga da opravljati tudi na daljavo. Ponosen sem, da je kar nekaj naših fantov na tem področju zelo uspešnih.


Kako v ekipi gledate na vse spremembe, ki so se v dobrem letu zgodile s prihodom novega vodstva?

Vsekakor zelo pozitivno. Že prej se je delalo dobro, a v zadnjem letu se je zgodilo precej pozitivnega. Določene spremembe so bile potrebne, vemo, kje smo poprej šepali, in sedaj je, predvsem po zaslugi našega novega direktorja Mateja Avanza, viden velik napredek. Ne samo na terenu, ampak tudi pri dogajanju okoli kluba. Vse se je dvignilo na višjo raven. To opažajo tudi po Evropi, ne samo v Sloveniji.


Katere spremembe po vašem mnenju najbolj izstopajo?

Spletna stran je vrhunska, dogodki, katerih se z igralci in strokovno vodstvo udeležujemo po občini, so nas zelo zbližali z lokalno skupnostjo. Čutiti je drugačen odnos. Sploh otroci so ogledalo, v katerem se spremembe vidijo v tem, da so nadobudneži po tekmah željni priti do igralcev po avtogram, spominsko fotografijo ali le petko. Vse je usmerjeno k cilju, da se ti otroci potem tudi odločijo za rokomet. Odličen se mi je zdel tudi flash mob na Titovem trgu. Bil je zelo dobro izveden, o njem se je veliko govorilo tudi onkraj slovenskih meja.


Kje vidite RK Gorenje Velenje v prihodnje? Česa si želite?

Na področju dela z mlajšimi selekcijami, pri katerem smo v preteklosti nekoliko šepali, si želim, da začnemo proizvajati lastne igralce, kot smo jih že v preteklosti. In da potem z domačim kadrom, s katerim je veliko lažje delovati, gradimo naprej. Če pa bomo kateremu izmed teh mladih rokometašev nato omogočimo prodor v tujino, bomo tega še toliko bolj veseli. Nedvomno si želim tudi, da bi nas podjetje Gorenje tudi v prihodnje podpiralo pri našem delu. Mi se bomo na drugi strani po najboljših močeh trudili, da tudi rezultati ne bodo izostali!

INTERVJU JE BIL OBJAVLJEN V REVIJI 9KA, KI SI JO LAHKO PRENESETE S KLIKOM NA TO BESEDILO.
Osa pika