Show menu

INTERVJU: Sebastjan Sovič

23. 3. 2016

Sebastjan Sovič je trener, ki ima ogromno igralskih izkušenj, velik del igralske kariere je preživel tudi v RK Gorenje Velenje. 

Leta 2011 je sprejel trenersko ponudbo novonastalega kluba RK Slovenj Gradec 2011, kjer je še danes glavni trener članske ekipe. Ob tem pa je Sebastjan v Velenju odprl tudi svojo rokometno šolo za mlade rokometaše. Gre torej za rokometnega strokovnjaka, ki je svojemu delu predan z dušo in srcem.


Zadnja leta ste v Velenju znani po svoji rokometni šoli za mlajše selekcije. Kako ste zadovoljni in koliko otrok imate vpisanih?

Rokometna šola deluje že od leta 2010, njen namen pa je v športno dejavnost vključiti čim večje število otrok ter jim ponuditi kvaliteten program razvoja telesnih sposobnosti in osebnostnih lastnosti. Z razvojem šole smo zelo zadovoljni, saj naše treninge obiskuje okoli  120 otrok. Delujemo na OŠ Šoštanj, podružničnih šolah Topolšica in Škale, na OŠ Gorica, OŠ Gustava Šiliha in podružnični šoli Vinska gora. Večinoma so to otroci od prvega pa do petega razreda osnovne šole, imamo pa tudi starejšo skupino otrok, ki že osvajajo osnove pravega rokometa. Vsi vadijo pod vodstvom strokovno usposobljenih trenerjev.

Kakšni so vaši cilji in načrti z rokometno šolo?

Glavni cilj šole je v rokomet vključiti čim večje število otrok in jim skozi igro ponuditi osnovne tega, pri nas tako priljubljenega, športa. V lokalnem okolju je tudi RK Gorenje Velenje, ki je že vrsto let najboljša športna ekipa Velenja in je vseskozi tudi v samem vrhu slovenskega rokometa. To je seveda še dodaten motiv za mlade igralce, ki bi si morda želeli nekoč zaigrati za takšen klub. Želimo si, da bi otroke vrnili nazaj v šport, saj se mi zdi, da se tudi ali pa predvsem zaradi razvoja tehnologije veliko manj gibljejo in so posledično tudi slabše motorični. To bi vsekakor, tudi skozi rokometno šolo, radi spremenili.


Ste nekdanji igralec RK Gorenje Velenje, s katerim ste doživeli precej uspehov. Kateri so se vam najbolj vtisnili v spomin?

Spominov na igranje v RK Gorenje Velenje je res ogromno, saj sem tam pustil praktično svojo celotno mladost. Za prvo ekipo sem igral kar 16 sezon. Najbolj sem ponosen na prvi naslov slovenskih državnih prvakov v sezoni 2008/09 in istega leta tudi na finale evropskega pokala EHF, v letu 2003 smo osvojili do sedaj edini naslov v Pokalu Slovenije, še dvakrat smo igrali v polfinalu evropskih pokalov, enkrat v četrtfinalu in večkrat v evropski ligi prvakov… Vse to mi je ostalo v zelo lepem spominu. Tudi dejstvo, da sem bil kar nekaj let kapetan članske ekipe, mi je pomenilo ogromno in vsakokrat, ko se spomnim na te čase, mi je težko, da kot igralec ne morem več stopiti na parket. A izjemno lepi spomini ostanejo za vedno.


RK Gorenje Velenje se v letošnji sezoni ponovno prebuja, v letošnji sezoni bomo z vami oziroma z vašo rokometno šolo najverjetneje sklenili tudi tesnejše sodelovanje. Zagotovo ste tudi vi podpornik takšnih sodelovanj v dobro rokometa?

Zelo sem vesel, da so se v Velenju odločili izboljšati delo z mladimi, kar je bila mogoče ena šibka točka tega kluba v zadnjih letih. Štejem si v čast, da me je novi direktor Matej Avanzo povabil na razgovor o možnem sodelovanju v prihodnosti. Ne glede na končen dogovor pa je že samo dejstvo o kontaktu s strani RK Gorenje Velenje za našo šolo rokometa veliko priznanje in potrditev prave usmerjenosti in dobrega dela z našimi mladimi rokometaši. Menim, da je tudi sodelovanje med klubi v Sloveniji prava pot, kar lahko lepo vidimo tudi na primeru dveh najboljših rokometnih klubov v Sloveniji in to je za šport na dolgi rok lahko samo pozitivno in to vsekakor podpiram.


Trenutno ste, poleg svoje rokometne šole, tudi trener članske ekipe sosednjega Slovenj Gradca. Se morda nekoč tudi sami vidite na trenerski klopi naše članske ekipe?

V Slovenj Gradcu sem trener postal bolj po naključju. Tega nikoli nisem načrtoval, a ko sem sedel na trenersko klop, me je rokomet znova ''okužil''. Skozi leta delovanja v Slovenj Gradcu sem si pridobil nekaj prepotrebnih izkušenj, ki mi bodo zagotovo prišle prav. Kaj se bo zgodilo v prihodnosti ne ve nihče, vsekakor pa imam visoke ambicije, tako v rokometni šoli, kot tudi v trenerski karieri.


Kaj menite, da so ključne kvalitete, ki jih potrebujejo današnji mladi rokometaši, da bi lahko postali novi Soviči, Šoštariči, Plaskani, Puci itd.?

Osnova v športu je delo, talent je seveda odlična podlaga, a delo je tisto, ki odloča o uspehu. Nisem še videl talentiranega igralca, ki ne bi trdo delal in bi uspel. V športu ni bližnjic! Pot, ki vodi na vrh, je polna odrekanja in žrtvovanja, vsak igralec pa ima seveda različen končni domet. Poleg telesnih kvalitet pa ne smemo zanemariti niti želje, ambicioznosti, borbe in samozavesti, ki so velikokrat lastnosti, ki ločijo vrhunskega igralca od povprečnega. 


*Intervju je bil objavljen tudi v marčevski številki revije 9ka (zbirka vseh izdaj revije).

Osa pika